Država Slovencev, Hrvatov in Srbov

Gre za državni provizorij Slovencev, Hrvatov in Srbov na ozemljih, ki so do zadnjih dni prve svetovne vojne pripadala habsburški monarhiji. Obseg Države SHS ni bil nikoli natančno določen; sama je za svoja področja imela ozemlja Slovencev, Hrvatov in Srbov v Cislajtaniji, Translajtaniji ter Bosno in Hercegovino. Nastajala je postopoma od ustanovitve skupnega Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za celotno habsburško monarhijo, ki je imel sedež v Zagrebu. Njegov plenum je imel 80 članov, osrednji odbor pa 30. V obeh predstavniških telesih so bila zastopana osrednja politična gibanja južnih Slovanov habsburške monarhije. Predsedstvo, ki je operativno vodilo Narodni svet, so sestavljali Anton Korošec kot predsednik, Ante Pavelić (hrvaški liberalni politik, po poklicu zobozdravnik) in Svetozar Pribićević kot podpredsednika ter Mate Drinković, Srđan Budisavljević in Ivan Lorković kot tajniki.

Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov se je že ob svojem konstituiranju 5. in 6. oktobra 1918 – ko je že bilo znano, da je uradni Dunaj pripravljen sprejeti Wilsonovih 14 točk – razglasil za predstavnika vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v Avstro-Ogrski. Devetnajstega oktobra je v njihovem imenu zavrnil manifest cesarja Karla o preureditvi Cislajtanije izpred treh dni ter naznanil, da jemlje vodenje narodne politike v svoje roke. Na tej podlagi je potem prišlo do prevzemanja posameznih položajev (npr. odslovitev kranjskega deželnega glavarja Šušteršiča) in do slovesnih razglasitev neodvisnosti 29. oktobra. V Ljubljani je Ivan Hribar ljudi nagovoril kot državljane Jugoslavije, hrvaški sabor pa je malo zatem prekinil vse državnopravne vezi dežel pod svojo pristojnostjo z Ogrsko in Avstrijo ter jih vključil v Državo SHS, ki pa je sam ni razglasil, kar pomeni, da jo je imel za že obstoječo.

Enotne vlade in zakonodaje Država SHS ni imela, kar je bila posledica dejstva, da so njeni posamezni deli pripadali različnim enotam avstro-ogrske realne unije. To bi kazalo, da je bila Država SHS nekakšna konfederacija v nastajanju, vendar vsi njeni deli niso imeli lastnih parlamentarnih zastopstev (ta so obstajala na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi na Slovenskem). Toda pojavljale so se tudi centralistične težnje, saj je narodne vlade za posamezne dele države imenoval oziroma vsaj potrdil zagrebški Narodni svet. Prav tako je Država SHS poskušala uveljaviti enotno vojaškoupravno strukturo, kar pa ji zaradi nasprotovanja zagovornikov takojšnje združitve s Kraljevino Srbijo v Bosni in Hercegovini ni uspelo. V civilni upravi zagrebški Narodni svet po zaživetju narodnih vlad ni imel več nobenih pristojnosti; vodil je le zunanjo politiko (Anton Korošec je odpotoval v Švico in potem še v Francijo; Svetozar Pribićević je imel osrednjo vlogo pri pripravi združitve s Kraljevino Srbijo). Za enotno organizacijo slovenskega dela Države SHS je bila temeljnega pomena Naredba o prehodni upravi na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je imela značaj prehodnega konstitucionalnega akta na tistih sektorjih življenja, na katere se je nanašala.

Država SHS mednarodnopravno ni bila priznana, so pa z njo vzdrževali de facto diplomatske vezi uradni predstavniki Madžarske. Pri sklenitvi premirij na posameznih frontah (italijanski, balkanski) se nanjo predstavniki antantnih in centralnih sil niso ozirali; tako ni bil priznan niti prenos mornarice habsburške monarhije pod pristojnost Države SHS. Italijanska okupacija zahodnih predelov Države SHS je to silila k čimprejšnji združitvi z zmagovito Kraljevino Srbijo, ki sta se ji pridružili tudi Vojvodina in Črna gora (kljub precejšnjemu nasprotovanju zagovornikov neodvisnosti). Sporazum o združevanju, dosežen s strani srbske kraljevske vlade, Narodnega sveta SHS, Jugoslovanskega odbora in srbske parlamentarne opozicije v Ženevi 9. novembra 1918 ni bil uresničen, saj zaradi prepuščanja bistvenih vprašanj ustavodajni skupščini ni ustrezal srbskemu regentu Aleksandru in krogom okoli njega. Zedinjenje Kraljevine Srbije in Države SHS je bilo potem 1. decembra 1918 izvedeno na neenakopravnih osnovah; veljavni red se v slednji ni spoštoval; tako se je celo zmanjšalo število resorjev posameznih narodnih vlad (tudi ljubljanske), ki so postale regionalne; parlamenti, ki bi jih delali za prave eksekutivne organe, niso bili sklicevani ali pa se sploh niso mogli oblikovati.

Država SHS je večini Slovencev prinesla narodno osvoboditev, ni pa imela moči, da bi zavarovala narodnostne meje. Narodna vlada SHS v Ljubljani je v praksi delovala kot slovenska vlada in je poenotila poprej različno upravo v posameznih deželah. S Slovenci poseljeno ozemlje, ki so ga zasedale tuje sile, je Država SHS imela za začasno okupirano. Zvezo z njim je ohranjala Pisarna za zasedeno ozemlje, ki je osrednjo nalogo videla v pripravi gradiva za pogajanja o razmejitvi. Že po ustanovitvi Kraljestva SHS je poskušala prerasti v narodni svet za zasedeno ozemlje.

Država SHS v času nastanka in delovanja ni bila dokončna oblika uresničene samoodločbe, temveč le provizorij na poti do nje.