Dolenc, Janez

Profesor, slavist, narodopisec, literarni zgodovinar, planinec

Osnovno šolo je obiskoval v Javorju in Gorenji vasi, gimnazijo v Kranju, med nemško okupacijo pa še eno leto v Celovcu, kjer so ga januarja 1945 zaprli in marca odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Domov se je vrnil 8. junija 1945, a šolanja zaradi bolezni in slabotnosti ni mogel nadaljevati. Jeseni leta 1947 se je vpisal v 6. razred ljubljanske gimnazije na Vegovi ulici, leta 1950 pa na študij slovenščine na ljubljanski univerzi. Leta 1956 je diplomiral na Oddelku za slovanske jezike in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti.

Jeseni 1957 je pričel poučevati slovenščino, nekaj časa tudi nemščino, na tolminskem učiteljišču (pozneje gimnazija) in v Tolminu tudi ostal. Slovenščino je poučeval do upokojitve leta 1987, krajše obdobje tudi v centru Nadiža v Špetru, v letih 1979–1989 pa je v enoti ljubljanske Pedagoške akademije v Novi Gorici poučeval metodiko slovenskega jezika in mladinsko književnost. V času tridesetletnega dela je pustil velik pečat na tolminskem učiteljišču in gimnaziji Tolmin. Mlade je znal navdušiti za zbiranje ljudskega izročila. Pomemben prispevek je doprinesel k novi osvetlitvi in interpretaciji dogodkov iz časa velikega tolminskega punta 1713. Napisal je tudi Libreto za opero Tolminski puntarji (1980). Bil je urednik treh Tolminskih zbornikov (Tolminski zbornik 1975, Potresni zbornik (1980), Tolminski zbornik 1998). Njegova bibliografija zajema preko 300 strokovnih in poljudnih člankov. Pod psevdonimom Janez Gorjan je pisal tudi pesmi. Aktivno je sodeloval v organih občine Tolmin, gimnazije, krajevne skupnosti, knjižnice, tolminskega muzeja, v Zvezi borcev in kulturnih društvih. Bil je neumoren kulturni delavec ter se udeleževal pomembnejših prireditev in jih foto-dokumentiral. Kot predavatelj je sodeloval na slavističnih zborovanjih. Zbiral in objavljal je ljudsko izročilo. S to dejavnostjo se je še intenzivneje ukvarjal po upokojitvi. Posvečal se je raziskovanju območja od Bovca do Škofje Loke. Vztrajno je zbiral ljudsko izročilo ter preučeval kulturne delavce in njihova dela. V zbirki znameniti Slovenci je predstavil Simona Gregorčiča (1989) in Franceta Bevka (1990). V zbirki Zlata ptica je objavil Tolminske pravljice (1989), v zbirki Glasovi je pod naslovom Zlati Bogatin objavil Tolminske povedke (1992) ter pod naslovom Kres na Grebljici povedke z Loškega pogorja (2000). Uredil je tudi Zbrano delo Ivana Preglja v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.

Aktivno je sodeloval v organih občine in krajevne skupnosti Tolmin. Leta 1990 je bil izvoljen v Zbor krajevnih skupnosti kot predstavnik volilne enote št. 21.

Bil je odbornik in en mandat predsednik Slavističnega društva Nova Gorica, zadnja desetletja pa še član društvenega častnega razsodišča. Konec 80-ih let 20. stol. je bil predsednik sekcije Turističnega društva Tolmin za kulturno in naravno dediščino, ustanovljene tudi z namenom ponovne ustanovitve samostojnega muzeja v Tolminu.

Leta 1952 je prejel Prešernovo študentsko nagrado za delo Pripovedno blago severnega poljanskega narečja; leta 2006 je postal dobitnik Štrekljeve nagrade za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenske slovstvene folklore; leta 2011 dobitnik Murkove nagrade za življenjsko delo na področju slovstvene folklore; leta 1992 dobitnik plakete Občine Tolmin. Leta 2004 je postal častni občan Občine Tolmin.

Je prejemnik srebrnega znaka sindikatov Slovenije ter  odlikovanje zasluge za narod s srebrno zvezdo.

Je častni član Slavističnega društva Slovenije (1989) in Slavističnega društva Nova Gorica (1992) ter častni občan Občine Tolmin (2004).