Vzhodnoštajerska pokrajina TO

Z reorganizacijo TO oktobra 1990 so iz dotedanjih 13 pokrajin TO ustanovili sedem novih. Poveljnik 7. PŠTO s sedežem v Mariboru, ki je poleg prejšnje Vzhodnoštajerske obsegal tudi nekdanjo Pomursko pokrajino, je postal podpolkovnik Vladimir Milošević, pred tem je bil poveljnik TO Pomurske pokrajine, nato pa tudi načelnik pokrajinske MSNZ. Zaradi razorožitve TO ta ni imela več stare sestave, saj je primanjkovalo orožja za vse pripadnike, kar je zahtevalo tudi reorganiziranje enot, ki so postale manjše, ampak bolje opremljene. V novi pokrajini je tako delovalo 11 občinskih štabov: OŠTO Maribor (poveljnik major Franc Rudolf), OŠTO Ruše (poveljnik major Anton Sračnik), OŠTO Pesnica (poveljnik stotnik Vladimir Maher), OŠTO Lenart (poveljnik major Peter Leopold), OŠTO Ljutomer (poveljnik major Alojz Novak), OŠTO Ormož (poveljnik major Aleksander Štampar), OŠTO Ptuj (poveljnik major Jože Perko), OŠTO Slovenska Bistrica (poveljnik podpolkovnik Marijan Čretnik), OŠTO Gornja Radgona (poveljnik stotnik Alan Geder), OŠTO Murska Sobota (poveljnik major Janez Bohar) in OŠTO Lendava (poveljnik major Ljubo Dražnik). Imeli so 4712 kosov strelnega orožja, 620.000 kosov streliva in 140 protioklepnih izstrelkov. Varovalo jih je posebej za ta namen ustanovljenih 11 na novo oblikovanih vodov za posebne namene (eden iz vsake občine), v pripravljenosti za posredovanje je bilo pet protidiverzantskih čet. Vse vode in eno protidiverzantsko četo so 10. decembra 1990, ko je potekel rok, ki ga je armada določila kot zadnji dan za predajo evidenc vojaških obveznikov, tudi dejansko razporedili na položaje. Po končani nevarnosti so se do konca leta te enote izmenjevale na enotedenskih usposabljanjih. V začetku leta 1991 so občinske zamenjali območni štabi Maribor, poveljnik major Franc Rudolf; Ljutomer, poveljnik major Ljubo Dražnik; Murska Sobota, poveljnik major Edvard Mihalič; Ptuj, poveljnik stotnik I. st. Miran Fišer; Slovenska Bistrica, poveljnik major Marijan Strehar. Po mobilizacijskem razvoju naj bi bile v 7. PŠTO tako štiri brigade, en protidesantni odred, pet protioklepnih odredov, 13 jurišnih odredov, trije protidiverzantski odredi ter dve protidiverzantski četi, pet diverzantskih odredov, en lahki topniško-raketni divizion protiletalske obrambe, dve lahki topniško-raketni bateriji protizračne obrambe, ena topniška baterija B-1, trije pontonski vodi, trije lahki pehotni vodi, tehnični zavod, vojaško sodišče in tožilstvo ter pet pehotno učnih čet.

Dejansko pa so delovale štiri vrste enot: enote za hitro pozivanje (vodi za posebne namene in protidiverzantske čete), prve večnamenske bojne enote za zahtevnejše operacije (predvsem za protioklepno in protidiverzantsko delovanje); preostale enote, za katere je bilo na voljo orožje; navidezne enote z mobilizacijskih seznamov (za katere ni bilo razpoložljivega orožja; med temi so bile vse štiri brigade na področju VŠP); rezervne enote JLA. Zadnje so na podlagi Odredbe o preimenovanju rezervnih enot JLA v TO priključili prejšnjim 3. junija 1991. Za ta namen je 7. PŠTO do konca junija 1991 postopno prejel več kot 800 avtomatskih pušk, 136 ročnih protioklepnih raketometov, šest sistemov Fagot za vodene protioklepne izstrelke, 3 lanserje protiletalskih raket Strela 2M in nekaj milijonov kosov streliva. S tem se je v primerjavi s prejšnjim stanjem znižala povprečna starost pripadnikov TO, njihova usposobljenost pa se je povečala. Pozneje so se v TO vključili tudi poklicni pripadniki armade, ki so se odločili prestopiti na slovensko stran. Z njimi so v največ primerih že pred izbruhom sovražnosti skrivaj navezali stike; začasno so še delovali v strukturah JLA, Teritorialni obrambi pa so zagotavljali pomembne obveščevalne podatke.

7. PŠTO je moral na podlagi načrta RŠTO od 23. do 25. junija opraviti mobilizacijo posameznih enot po potrebah. Najprej naj bi angažirali manjše skupine za zavarovanje objektov, nato sile za usposabljanje in za obrambo UC Pekre, sile na usposabljanju in v pripravljenosti kot dežurne enote, nazadnje pa postopno tudi preostalo sestavo. Že 19. junija so po rednem načrtu vpoklicali in napotili na enotedensko usposabljanje enote za posebne namene; 23. so mobilizirali štabe in prištabne enote, nato še enote za zavarovanje objektov posebnega pomena po načrtu B-225: štabe TO, v katerih so poleg stalnih po načrtu obstajala še rezervna poveljniška mesta na skrivnih lokacijah (7. PŠTO jih je imel 5), lažne položaje (eden je bil v bližini Kadetnice), tovarne, pomembnejša skladišča, sedeže UOLO, komunikacijske objekte (PTT, TV in radijske oddajnike), elektroenergetske objekte; 24. so mobilizirali enote za vzpostavljanje in varovanje sprejemnih centrov in sile za posredovanje ob morebitnem armadnem zavzetju mejnih prehodov; 25. pa še enote za zavarovanje carinskih objektov in letališča Maribor. Vsem tem je bilo treba hkrati zagotoviti potrebno logistično podporo.

Enote 31. mariborskega korpusa na območju 7. PŠTO so vključevale 4300 mož, 31 tankov T-55, 49 oklepnih vozil, 132 havbic in topov, 60 večcevnih metalcev raket, 32 minometov kalibra 120 mm in 104 protiletalske topove. Te številke se na prvi pogled zdijo precejšnje, vendar so bile to enote mirnodobne sestave, razpršene po 57 objektih, ki v največ primerih niso bile usposobljene in pripravljene za bojno delovanje, mobilizacije rezervne sestave pa niso mogli opraviti. Zato je bojni del korpusa skupaj s podpornimi enotami imel komaj 2000 ljudi, od katerih so jih za neposredne akcije lahko takoj angažirali samo 1200, in sicer: bataljon vojaške policije, četo padalske brigade iz Niša ter izvidniško četo, dva motorizirana in en oklepni bataljon 195. motorizirane brigade. Temu je treba dodati še enote 65. in 66. obmejnega bataljona, ki so varovale stražnice, vendar so bile odrezane od poveljstev in večjih enot. Tem silam je 7. PŠTO v začetku vojne lahko postavil po robu tri odrede za posebne namene, 26 drugih odredov v velikosti čete, osem samostojnih čet ter 55 samostojnih vodov s 4832 pripadniki. Ti so imeli 4338 kosov osebnega strelnega orožja, 194 ročnih protioklepnih izstrelkov dosega do 300 m, 14 minometov kalibra 60 in 82 mm, 18 protiletalskih topov kalibra 20 mm in dva lanserja protiletalskih raket Strela 2M s šestimi raketami.