Taborsko gibanje
Niz programsko medsebojno povezanih množičnih rodoljubnih zborovanj na prostem v letih 1868–1871. Tabori so bili organizirani v različnih slovenskih deželah znotraj meja zahodne polovice Avstro-Ogrske. Na njih so vodilni slovenski politiki uspešno povezovali vsenarodne zahteve – zlasti po oblikovanju Zedinjene Slovenije, uveljavljanju slovenščine v upravi in šolstvu ter njeni enakopravnosti v smislu izpolnitve 19. člena temeljnega zakona o pravicah državljanov – in lokalno problematiko, zaradi česar je bil obisk na taborih množičen.
Uspeh Madžarov pri dogovoru z uradnim Dunajem, ki je vodil do oblikovanja avstro-ogrske realne unije, je tudi pripadnike drugih narodov – zlasti Čehe – vzpodbudil k radikalnejšemu nastopu. V ta politični tok so se vključili tudi Slovenci, ki so sicer na Štajerskem že imeli tradicijo množičnih shodov na prostem od 1863 dalje. Prav tako ni bilo nepomembno, da je liberalizirana zakonodaja močno olajševala organizacijo velikih zborovanj, uspeh narodnjakov na deželnozborskih volitvah 1867 pa je v njihovih vrstah vzbujal velik optimizem.
Prvi slovenski tabor je bil organiziran v Ljutomeru 9. avgusta 1868, še preden je prišlo do njega, pa je bil sklican tudi tabor v Žalcu 6. septembra. Na tem se je zbralo 15.000 ljudi, zvečer pa so na okoliških hribih zagoreli kresovi kot demonstrativno znamenje prebujenega naroda. Leta 1868 je bil še tabor v Šempasu, 1869 v Biljani, Sevnici, na Kalcu, v Vižmarjih in Ormožu, 1870 v Tolminu, Sežani, Cerknici, pri Kapeli, v Kubedu, Bistrici pri Pliberku, Žopračah pri Rožeku in v Vipavi, 1871 pa v istrskem Kastavu in v Buhljah pri Grabštajnu. Mladoslovencem so se pri organizaciji kmalu pridružili staroslovenci. Zlasti tabor v Vižmarjih, na katerem se je zbralo 30.000 zborovalcev, je bil demonstracija slovenske enotnosti.
Taborsko gibanje je prispevalo k medsebojno usklajenemu nastopu slovenskih politikov. Kot radikalni glasniki naroda so se proslavili zlasti Valentin Zarnik, Božidar Raič in Josip Vošnjak; v Vižmarjih je nastopil tudi Janez Bleiweis in zahteval oblikovanje enotne Slovenije.
Dunajska vlada je zaradi uspešnosti slovenskih in poloma nemškoliberalnih zborovanj na prostem tabore onemogočila; 1872 je bila le še velika Prešernova slavnost v Vrbi, ki pa je politične poudarke v smislu enotnosti izražala skozi kulturo.
Taborsko gibanje je bilo tudi pozneje – zlasti ob koncu prve svetovne vojne – velik navdih za slovensko politiko pri mobilizaciji množic.