Slovenske dežele

Skupna oznaka za ozemeljske enote z lastnim pravnim redom in oblastno-upravno strukturo na ozemlju (Svetega) Rimskega cesarstva, na katerem so se oblikovali Slovenci. Na čelu vsake od dežel je bil deželni knez, ki je mogel to funkcijo opravljati tudi v drugi deželi, vendar je oblasti izvajal v vsaki deželi posebej.

Dežele so – kakor drugod – tudi v slovenskem prostoru nastale na podlagi starejših ozemeljskih enot z utrditvijo nosilcev oblasti v njih. Slabljenje krone v cesarstvu, ki je postalo zelo izrazito v 13. stoletju, ter izumrtje nekaterih visokoplemiških fevdalnih rodov je nosilcem oblasti v vojvodinah, markah/krajinah, grofijah in v knezoškofijah omogočilo oblikovati v svojih ozemeljskih enotah trdnejšo hierarhično strukturo, ki je temeljila na povezavi med njimi in plemstvom. Slednje nosilcem oblasti ni bilo več zavezano zaradi nesvobodnosti, ki je ob razmeroma pogostih menjavah dinastij na čelu ozemeljskih enot in večjih kompleksov fevdalnih posesti slabela, temveč zaradi domovanja na določenem ozemlju. V visokem in poznem srednjem veku so ozemeljske enote, ki so jim načelovali močni fevdalni gospodje, postale dežele, druge pa so propadle ali pustile za seboj le slabotne sledi v njihovih posameznih delih.

Zgodovina slovenskih dežel ima začetek v Karantaniji po njeni preobrazbi v vojvodino Koroško in v njej podrejenih markah, ki so nastale – včasih na podlagi tradicije starejših ozemeljsko-upravnih enot – s širjenjem srednjeveškega Rimskega cesarstva proti vzhodu po zmagi njegovega vladarja Otona I. nad Ogri v bitki na Leškem polju avgusta 955. Leta 976 v vojvodino povzdignjena Koroška je bila izločena izpod bavarske nadoblasti, pod katero je bila večino časa od srede 8. stoletja. Med markami/krajinami, ki so bile podrejene vojvodini Koroški, je Istra izšla iz tradicije dela ene od regij Italije iz časa antičnega Rimskega imperija, Furlanska krajina iz tradicije kneževine Langobardske države, Kranjska krajina iz tradicije karolinške grofije v zgornjem Posavju, druge marke pa so bile nove ozemeljske enote. Krajine so potem kmalu krenile na samostojno pot v okviru srednjeveškega Rimskega cesarstva; nekatere med njimi so bile tudi povzdignjene v vojvodine. Med njimi je največjo vitalnost pokazala Karantanska krajina vzhodno od Karantanije, njeni vojvode so postali Traungauci iz Steyra in se je po njih začela imenovati Štajerska. Ta si je podredila obširna področja Karantanije in iz nje nastale vojvodine Koroške ter Podravske in Savinjske krajine, ki je bila najprej pridružena Kranjski krajini, vendar je Kranjski pozneje ostal samo njen južni del, poimenovan Slovenska marka. Moč Štajerske, ki se je ohranjala tudi ob menjavah dinastije na njenem čelu, je pojasnljiva z njeno razmeroma hitro preobrazbo v deželo, medtem ko je bil ta proces pri vojvodini Koroški počasen. Kranjska se je prav tako kot Štajerska širila, vendar počasneje; uspešna je bila njena ekspanzija k morskim obalam, na severovzhodu pa je izgubila del njej pridružene Savinjske krajine.

Dežele pa so nastajale tudi iz gospostev posameznih (visoko)plemiških rodov na ozemlju posameznih ali tudi več dežel. Goriška se je oblikovala iz posesti grofov Goriških v Posočju in na Krasu; to področje v poznem srednjem veku ni delilo usode Furlanije, ki ji je najprej pripadalo. Ko je Beneška republika v 15. stoletju zrušila posvetno oblast oglejskih patriarhov in se razširila nad večino Furlanije, so Goričani obdržali oblast nad večino svojih posesti. Razvoj Celjske dežele, ki se je začel v 15. stoletju z razglasitvijo Celjskih za neposredne državne gospode ter njihovim povzdigom v državne kneze; tedaj je bil del njihovih posesti, ki so bile dotlej na Štajerskem in Koroškem, vključen v novo kneževino. Zaradi izumrtja dinastije kmalu zatem je za to kneževino ostala sled samo v celjski četrti na Štajerskem. Še nekaj drugih posesti (visoko)plemiških rodov je bilo na poti razvoja v deželo, vendar so bila ta ozemlja potem pridružena Kranjski.

Poseben razvoj je doživel Trst, ki se kot mesto antičnih korenin ni povsem zlil s fevdalno organizacijo okoliškega ozemlja v Istri, sčasoma pa je razvil samostojno oblast, kakršna je značilna za druge dežele.

Slovenskih dežel v zgodovini ni povezoval samo prostor oblikovanja Slovencev, temveč tudi skupna izhodiščna podrejenost iz Karantanije nastali vojvodini Koroški. To se je kazalo v poročilih iz srednjega veka, v katerih Koroška pomeni prostor vse do Hrvaške. Tudi gospodarji v dežele oblikujočih se ozemeljskih enot so bili večkrat isti (Spanheimski, Otokar II. Přemysl, Goriško-Tirolski, Habsburžani). V času turških vpadov so se te dežele tudi ožje povezovale; Štajerska, Kranjska, Koroška, z njo tedaj še deloma povezana Trst in Goriška, ki so jo Habsburžani v prvi vojni z Beneško republiko povečali na račun slednje, so tvorili Notranjo Avstrijo. Meje med slovenskimi deželami so bile relativno stabilne; največje spremembe so nastopile v 16. stoletju s popolno deželno osamosvojitvijo Trsta, v 18. stoletju je bila oblikovana merkantilna provinca Primorje, v času napoleonskih vojn in po propadu francoske Ilirije pa se je Kranjska odmaknila od morja.

Slovenske dežele so se pod Habsburžani razvijale medsebojno povezano; v času Maksimilijana I. so bile zajete v centralizacijske težnje, v 16. stoletju jih je zaznamovala zmaga deželnega kneza nad stanovi, od časov Jožefa I. pa državno dirigirani modernizacijski procesi, ki so doživeli višek v času Marije Terezije in Jožefa II. Tedaj je centralizacija oblasti v njih dosegla vrhunec; nekoliko je oslabela v času Leopolda II. in v obdobju do 1848. Po pomladi narodov se je obnovil centralistični režim, sprejem zakonodaje konstitucionalnega značaja pa je pomenil vrnitev na pot iskanja ravnotežja med deželno avtonomijo (s poudarkom na šolstvu in gospodarstvu) ter državno upravo. Ta je v pomembnem delu tudi sprejemala pristojnost po mejah dežel (cesarsko namestništvo je imela Štajerska, skupno cesarsko namestništvo so imele dežele Avstrijsko-Ilirskega primorja – Goriška, Trst in Istra – Kranjska in Koroška pa sta imeli na čelu državne administracije v njiju vsaka svojega deželnega predsednika. Deželna avtonomija se je najjasneje kazala v delovanju deželnih zborov, ki so imeli parlamentarni značaj (v Trstu je to funkcijo opravljal mestni svet). Na čelu avtonomnih uradov je bil deželni glavar, ki je vodil tudi delo deželnega odbora (ta je bil eksekutivno telo deželne avtonomije).

Slovensko narodno gibanje se je ob iskanju zaveznikov, ki so prisegali na zgodovinsko pravo, občasno sklicevalo na tradicijo Notranje Avstrije, vendar je kmalu povsem prevladalo stališče naravnega prava. Zedinjena Slovenija, ki si jo je že leta 1848 postavilo za cilj in je uživala množično podporo, bi bila povsem nova enota habsburške monarhije; njene meje bi bile meje slovenskega naroda, ki se najjasneje kažejo v mejah slovenskega jezika kot instrumenta ljudske kulture. To pa je bilo tudi v skladu z dotedanjim slovenskim razvojem; že zgodaj se je za slovenski prostor začelo označevati območje slovenskega jezika. Tako je že Primož Trubar govoril o »slovenski deželi« v Katekizmu iz leta 1555; v nemškem ustrezniku »Windischland« to srečujemo istega leta v enem od Trubarjevih pisem Heinrichu Bullingerju. Ta oznaka se uporablja kot enotno ime ozemlja, na katerem je Trubar pridigal pred 1548, tj. za Trst, Kranjsko in Spodnjo Štajersko.

Ob razpadu Avstro-Ogrske so dežele, ki so prešle v skupno nacionalno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov prenehale obstajati; prav tako v Italiji. Zato pa so v Avstriji večinoma v novem ozemeljskem obsegu obstajale še naprej. Med Slovenci se je ime nekaterih dežel ohranilo kot regionalna oznaka.