Šentilj, bojni spopad

Osrednja Direktiva za delovanje MSNZ, sprejeta 7. septembra 1990, je na območju Vzhodnoštajerske pokrajine kot prednostne naloge ob morebitnem spopadu določala tudi cilj, da mejni prehod Šentilj ostane odprt. 26. junija zgodaj zjutraj so v mariborskih vojašnicah začeli intenzivne priprave za bojne izhode s tehniko, najbližje enote pa so začele premike proti meji s ciljem v Šentilju. Na mejni prehod je že dopoldan prispel tovornjak JA, popoldne in zvečer pa sta iz smeri stražnice v Ceršaku tja prišli še dve večji skupini vojakov. TO je svoje enote za ovire, ki so bile do takrat v pripravljenosti, premaknila na komunikacije, glavne ovire pa so bile na cesti Pesnica–Šentilj in Maribor–Ruše. JA je iz obmejnih stražnic Ceršak in Šentilj obkolila mejni prehod Šentilj, kamor so iz Maribora pripeljali okrepitve, tako da je bilo na tem območju približno 200 vojakov, na območje prehoda pa so prileteli tudi štirje helikopterji, vendar niso pristali. Nadaljevali so polet do stražnice Ceršak, kjer so izkrcali novo enoto zvezne milice, ki bi po načrtovanem zavzetju Šentilja prevzela nadzor meje. Te enote so zasedle položaje za napad na mejni prehod, ki so ga branile enote milice ter deli 23. in 711. odreda TO, ki so kljub grožnji ostali na položajih. Enota JA na Šentilju se je utrdila na hribu Bolt, od koder je imela odličen pregled nad mejnim prehodom, proti kateremu je usmerila vkopane netrzajne topove, hkrati je poveljnik mejne stražnice na Ceršaku zagrozil z minometnim napadom na enote TO, ki so blokirale karavlo. Položaje TO na prehodu in barikade med Štrihovcem in Šentiljem so čez dan dvakrat napadla letala, pri tem so bili ranjeni trije pripadniki TO in dva miličnika, ubiti pa so bili štirje vozniki tovornjakov, njihova vozila so uporabili za barikade. TO je usposobila šest od desetih zajetih tankov pri Šentilju oz. Štrihovcu in jih tisti dan skrivaj pripeljala na bojne položaje pred hribom Bolt, kjer je bila vkopana glavnina enot JA z netrzajnimi topovi. Pri zavzetju vojaških objektov je prvič sodelovala tudi Tankovska četa 7. PŠTO, ki je pomembno prispevala k uspehu z akcijo pri Šentilju. Njen poveljnik je namestil pokvarjeni tank na glavno cesto kot vabo, s katero je prisilil JA na hribu Bolt, da je izdala svoje položaje, nato pa so tanki nanje odprli ogenj. Proti položajem so izstrelili tankovske granate, nato so se vojaki v neredu in z nekaj ranjenimi umaknili delno v stražnico Ceršak, delno pa se razkropili po gozdu. Oba netrzajna topova in minometa so pustili na položaju. Iz stražnice Šentilj so se pripadniki JA in zvezne milice kljub temu upirali vse do večera, po 25 izstreljenih tankovskih granatah so se morali umakniti iz stavbe proti meji. Večina se je nato naslednji dan predala, ampak ne TO, temveč policiji. Manjši del pa se jih je umaknil na avstrijsko stran in se predal avstrijski vojski.