Rožna Dolina, bojni spopad
Enote zvezne milice in vojske so 27. junija, potem ko so slovenski miličniki po pogajanjih okoli 22. ure zapustili mednarodni mejni prehod Rožna Dolina z vsem orožjem, opremo in dokumentacijo, tega zasedli. V noči na 28. junij so se v koordinacijski podskupini dogovorili, da se mejni prehod zavzame s presenečenjem in uporabo orožja, čeprav bi morebitni spopad utegnil povzročiti civilne žrtve in veliko gmotno škodo, saj bi samo zavzetje, čeprav je JA uspela zavzeti vse mejne prehode, pomenilo veliko psihološko prednost in moralno vzpodbudo za slovenske oborožene sile. Za zavzetje mejnega prehoda so določili dve manjši skupini. Za neposredni napad na enote JA sta bila določena SBS 6. PŠTO, ki jo je vodil major Srečko Lisjak, in oddelek PEM, ki ga je vodil Franc Šumandl. Priprave na napad so potekale v strogi tajnosti, tako da za napad niso vedeli niti nekateri poveljniki enot za širše zavarovanje mejnega prehoda. Ob 16.30 sta izpred stavbe UNZ proti mejnemu prehodu ločeno odšli obe skupini – teritorialci in miličniki – poleg tega so na mejni prehod poslali kriminaliste, ki naj bi prepričevali civilno prebivalstvo, naj se umakne z območja mejnega prehoda. Okoli 17. ure so pripadniki PEM zasedli položaje na predelu Rožna Dolina–Pristava, pripadniki SBS pa ob hišah in med hišami v ulici 25. maja. Ob 19.20 je SBS napadla mejni prehod. Napad se je začel z rafali in s strelom iz armbrusta, ki je zadel tank v križišču. Zadet je bil tudi nakladalnik. Tank JA je kmalu po začetku streljanj začel bojno delovati z mitraljezom. Po nekaj minutah streljanja je civilist Drago Kosmač, ki je že pred napadom pomagal kriminalistom pri umikanju civilistov z mejnega prehoda, vdrl v prostor mejne milice in tam razorožil skupini starešin JA in zveznih miličnikov, ki je dogajanje opisal:
»Odločil sem se, da zajamem oficirje in zvezne miličnike na drugi strani prehoda, kajti le tako bi bilo spopada verjetno hitro konec. Stopil sem do vrat ter se pripravil, da stečem na drugo stran. Nisem bil oborožen. Deloval sem tako, kot so me učili pri vojakih. Bil sem namreč v posebni enoti. K meni je pristopil Maffi ter dejal, da je on šef mejnega prehoda in naj se odmaknem od vrat. Nisem ga imel časa poslušati, zato sem ga odrinil, stekel čez cesto, vdrl v prostor in zakričal ‘Bacaj oružje, predajte se, obkoljeni ste!’ Nekaj sekund smo se gledali; proti meni so imeli uperjeno orožje. Ponovno sem, tokrat močneje, ponovil ukaz za predajo. Delovalo je. Eden izmed njih je odvrgel avtomatsko puško. Hitro sem se sklonil, jo pobral ter repetiral. Naboj je zletel iz nje. Prislonil sem se k steni ter še nekajkrat ukazal, naj odvržejo orožje. Zmetali so ga na tla ter z dvignjenimi rokami čakali, da sem jim odvzel še osebno orožje, ga izpraznil in odvrgel izven njihovega dosega. Kmalu zaslišim glas: ‘Trebamo lekara, umire kapetan.’ Pogledam, kaj je in vidim da podoficir obvezuje Kovačiču roko. ‘Edo,’ sem dejal, ‘zbog toga se ne umire’. Zajeti oficirji, podoficirji in zvezni miličniki so mirno čakali, ker so bili prepričani, da so res obkoljeni ter da nikakor nisem sam. Ko je bil Kovačič obvezan, sem naročil podoficirju, da odlomi radijsko anteno ter naj nanjo zaveže ostanek povoja ali gaze. Tako je naredil improvizirano belo zastavico, s katero je kasneje stopal pred skupino, ki se mi je bila vdala. Točnega števila zajetih se ne spominjam, vendar jih je moralo biti vsaj deset.«163
Potem ko so se predali tudi vojaki JA v delujočem tanku pred prehodom, so se začeli množično predajati tudi preostali vojaki, saj so bili demoralizirani in zmedeni. Ob 19.36 so se spet slišali streli SBS, usmerjeni tudi neposredno na prizorišče spopada, ki se je že končal. Lisjak je streljanje pripisoval negodovanju nekaterih častnikov JA, ki se niso hoteli predati, in še vedno grozeči moči nasprotnika.
Ob 19.37 so na prizorišče začeli prihajati tudi prvi pripadniki SBS, nato pa še miličniki PM Nova Gorica in del enote PEM. V spopadu so bili ubiti trije vojaki JA, 16 je bilo ranjenih, ranjenih je bilo tudi šest civilistov, uničena sta bila dva tanka T-55, na strani TO in milice pa ni bilo žrtev.
Literatura
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Torkar, B. (2011). Severnoprimorska pokrajina. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 357–395.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Slikovno gradivo
Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske.
Opombe
Torkar, 2011, str. 367–368.