Plut, Dušan
Dušan Plut je rojeni Belokranjec iz Semiča (1950), po temeljni izobrazbi doktor geografskih znanosti, Bil je redni profesor na oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, danes je zaslužni profesor za področje geografije. V najvišjo politično orbito se je zavihtel kot najmlajši član predsedstva Republike Slovenije po prvih demokratičnih in svobodnih volitvah leta 1990 s sloganom “Za zdravo, nejedrsko in zeleno Slovenijo”.
Za predsedstvo so ga kandidirali Zeleni Slovenije, stranka, ki ji je tudi predsedoval od njene ustanovitve v Mostecu, junija 1989, ko je bil izvoljen brez glasu proti in brez protikandidata.
Med okoljevarstveniki ime Dušan Plut že od srede 80-ih let ni bilo neznanka. Aktivno je sodeloval v Zvezi društev za varstvo okolja, kot asistent na fakulteti pa se je pripravljal na zagovor doktorata o vodnih virih Bele Krajine, v katerem je med drugim pisal tudi o tem, da bi Krupa lahko postala glavni vodni vir za oskrbo celotne Bele Krajine. Ob tem je z grozo prišel do podatkov, da je Krupa polna polikloriranih bifenilov (PCB), ki za več desetkrat presegajo mejno vrednost. Takoj je zapadel še v drugo dilemo; Krupo je onesnaževala Semiška Iskra, podjetje, za katerega je Dušan skupaj s prijatelji igral rokomet. Kljub temu se je odločil in slovensko javnost seznanil s šokantnimi podatki o onesnaženosti reke. Ko je napisal še knjigo Slovenija – zelena dežela ali pustinja? je v njej tudi nakazal, da je samoupravni socializem naravo še bolj umazal kot kapitalizem. Od tu do izstopa iz ZKS (l. 1987) ni bilo več daleč, saj ta družbenopolitična organizacija po njegovem mnenju ni znala radikalno in vizionarsko odgovoriti na eksistenčno-ekološki izziv bodočnosti. Po 18-ih letih članstva se je od nje poslovil.
Zelene Slovenije je vodil od ustanovitve junija 1989 do junija 1990, ko je zaradi lastnega vztrajanja na stališču, da ni primerno, da se oblast koncentrira v enem človeku, stranko predal Bojanu Brumnu, ki pa je na čelu ZS vzdržal le pol leta, dokler se v sam vrh – na prigovarjanje številnih – ni spet povzpel staro-novi predsednik Plut.
Mesto predsednika ZS je nepreklicno zapustil decembra 1992, ko je stranka na drugih demokratičnih volitvah dosegla le 3,7% volilno podporo, v Državni zbor pa se je prebilo 5 njenih poslancev, ki niti niso sodili v samo jedro stranke. Le – ti so kmalu ustanovili Zelene – ekološko socialno stranko, ki ji je predsedoval dr. Peter Tancig, dr. Dušan Plut pa je postal predsednik strokovnega sveta Zelenih – ESS. Samostojno pot so vzdržali le leto dni in se spomladi 1994 združili v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS).
Dušan Plut je kmalu zatem (oktobra 1994) iz velike strankarske politike odšel. Brez velikega pompa, le s kratkim pojasnilom, da v njej ni našel posebnega zadovoljstva, saj tudi stranka ni našla nobene zainteresiranosti za njegove predloge. Vse pogosteje se je razhajal s stališči LDS-a, ki so bila po njegovem mnenju drugačna, kot tista, ki jih je potrdil združitveni kongres na Bledu. Jedrska opcija, ki je po njegovem prevladala v stranki, je bila zanj še posebej moteča, pa tudi njegov Ekološki forum, znotraj katerega je deloval v LDS, je za to stranko postal bolj nebodigatreba.
V slovo strankarski politiki je podal še kratko samooceno: »Osamosvojitev se mi je zdela res neko lepo dejanje in vesel sem, da sem bil zraven. Bilo bi preskromno, če bi rekel, da nisem zaradi tega ponosen, pri čemer menda celo kakšne večje neumnosti nisem napravil.«
Za zasluge v osamosvojitvenem obdobju je prejel najvišje državno odlikovanje.