Klavora, Fedja

Arhitekt, urbanist, politik, raziskovalec domoznanstva.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Kranju in maturiral 1958. Na Ljubljanski univerzi je nato študiral arhitekturo in leta 1963 diplomiral na FAGG v Ljubljani.

Po služenju vojaškega roka je bil brez službe, nato pa se je kot arhitekt zaposlil v projektantskem biroju v Celovcu v Avstriji. Sledila je nekajletna zaposlitev v Investicijskem biroju Trbovlje, zatem v Arhitekturnem biroju v Kranju in še v Ateljeju Idrija. Leta 1979 je prišel v Tolmin in pričel z delom v tamkajšnji novi enoti Projekta Nova Gorica, kjer je bil vodja do leta 1985. Od 1985 je bil v službi na Zavodu za planiranje Občine Tolmin in bil strokovni vodja enote za planiranje, od 1988 do upokojitve pa je kot arhitekt imel status svobodnega kulturnega delavca. V letih 1990–1991 je bil polprofesionalno zaposlen kot predsednik Odbora za varstvo okolja in urejanje prostora in komunalne zadeve Skupščine RS.

Do prihoda v Tolmin se je ukvarjal pretežno s projektiranjem raznih objektov, potem z urbanizmom, s prihodom na občino Tolmin pa s planiranjem, razvojem podeželja in urbanizmom. Vodil je pripravo dolgoročnega občinskega plana, kar je njegovo pozornost usmerilo še na demografska vprašanja in ob tem še posebej za celovit razvoj Trente. Kasneje je kot samostojni arhitekt zopet deloval kot projektant, med drugim Informacijskega centra Triglavskega narodnega parka v Trenti, Pristave Lepena, dolgoletne revitalizacije trdnjave Kluže itd.

Ob svojem političnem, upravnem in strokovnem delu je napisal več prispevkov (npr. v mednarodni publikaciji o parkih (Educating for sustainable tourism), v zborniku Soški protokol, reviji Primorska srečanja, zbornikih Soški razgovori, Bovškem zborniku, zborniku Staroselci v Alpah), časopisnih člankov in polemičnih razprav. Bil je pobudnik kulturno-izobraževalnih srečanj Soški razgovori v Bovcu ter sodeloval v javnih diskusijah, npr. o hidroelektrarni Trebuša, MHE Krajcarca, Trenti, igralništvu, prometnih povezavah Posočja, pokrajinah, Krajinskem parku Soča itd.

Je avtor ali soavtor različnih razstav na Bovškem in več objavljenih prispevkov s področja zgodovine, npr. Kluže Bovška vrata v knjigi Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju (2008). Izpostaviti pa je treba njegovo zanimanje za zgodovino Bovškega ter avtorske knjige: Kdo dal podobo je Bovškemu / O zgodovini, življenju, cesti in naseljih na Bovškem (2003), Bonaparte ob Soči 1797 (2007), Hauptman Vogrin / Bil je bela vrana (2018) in Zdravnik Edvard Huber / Huberji na Bovškem od 1800 do 1947 (2022). Izkusil se je tudi kot urednik publikacije Kje je moj dom (2018), izdana v spomin na umrle Bovčane v prvi svetovni vojni.

Na povabilo stranke Zelenih je leta 1990 kandidiral in bil izvoljen na njeni listi kot zastopnik Tolminske v Zbor občin slovenske skupščine, kjer je bil zelo aktiven. Vodil je odbor za varstvo okolja in urejanje prostora in komunalne zadeve. Prizadeval si je za sprejetje zakonov o okolju in drugih zakonov, ki so naslavljali demografsko ogrožena območja. Na lokalni ravni je bil na istih volitvah leta 1990 kot kandidat ZSMS – Liberalno-demokratske stranke izvoljen v Družbenopolitični zbor občinske skupščine Občine Tolmin in postal podpredsednik občine. Na volitvah decembra 1992 je bil kot predstavnik lokalnih interesov za volilni okraj Idrija – Tolmin izvoljen v Državni svet RS, kjer je delal predvsem v komisiji za regionalni razvoj. Bil je član vladne skupine za pripravo novega zakona o razvojno šibkih območjih. Kot predstavnik treh Posoških občin je bil član medresorske skupine za novi Zakon o TNP.

Na državnem nivoju je največ dosegel z edinim izglasovanim amandmajem v proračunu za l. 1991 za demografsko ogrožena območja z odmevom v člankih Tolminski Robin Hood (Primorske novice, št. 18, 6. 3. 1992, str. 21) in Politična sredina (Delavska enotnost, maj 1992).

Na občinskem nivoju je v članku z občinske seje: Tolminci hočejo imeti lastno muzejsko mrežo (Primorske novice, marec 1991) opozoril na zelo slabo stanje muzejskih zbirk v Posočju in dal IS pobudo za spremembe. V intervjuju februarja 1991 je obrazložil svoj odstop s položaja podžupana. V istem času je opozoril na pasivnost delegatov v skupščini Občine Tolmin ter na dejstvo, da novi stranki, kmečka in krščanski demokrati še nista zaživeli. Izpostavil je problem nezadostnega informiranja ljudi v skupščini, odločanje v ozkih krogih ljudi ter pomanjkanje strokovne moči v občinski upravi. Izpostavil je še nedorečenosti vloge predsedstva skupščine v odnosu do vlade RS.

Med letoma 1990 in 1991 je bil član Republiške skupščine – zbora občin. Bil je podpredsednik  skupščine občine Tolmin. V začetku leta 1991 je s funkcije odstopil. V letih 1992–1997 je bil član Državnega sveta Republike Slovenije in istočasno tudi član Odbora za okolje in prostor skupščine občine Tolmin.

V Kranju je bil tehnični vodja Košarkarskega kluba Triglav, v Tolminu pa predsednik Atletskega društva Posočje. Bil je ustanovitelj in dvakrat predsednik Zgodovinske sekcije v Bovcu ter pobudnik Skupine za razvoj Trente v okviru občine Tolmin in TNP. Vodil je Civilni iniciativi: Letališče Bovec in Proti novi cesti na Mangrtsko sedlo 2019, sedaj je podpredsednik Društva Civilna iniciativa Varujmo Bovško.

Za arhitekturo tovarne Gorenjska oblačila v Kranju in letališče na Brniku je z arhitektom Cirilom Oblakom leta 1975 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Leta 2006 je postal dobitnik plakete Občine Bovec.

Pripravila: mag. Damjana Fortunat Černilogar, muzejska svetnica, Tolminski muzej

Avgust 2023