Klajnšček, Viktor
Gozdarski strokovnjak , gospodarstvenik, amaterski igralec, politik
Osnovno šolo je obiskoval na Tišini, nižjo gimnazijo v Murski Soboti, Državno realno gimnazijo kraljeviča Andreja pa na Ptuju, kjer je leta 1936 maturiral. Leta 1940 je končal študij na fakulteti za gozdarstvo v Zagrebu (Poljuprivredno-šumarska fakulteta Sveučilišta), strokovni izpit pa izdelal leta 1951 v Ljubljani. Leta 1962 je v Franciji opravil še mednarodni tečaj za gozdne žičničarje (Cours Ineternational des Cablistes Fores-tiers, Bagnieres de Luchon). Na Gozdarski fakulteti v Zagrebu je končal podiplomski študij in leta 1972 magistriral iz organizacije proizvodnje v gozdarstvu, leta 1975 je postal še doktor gozdarskih znanosti.
V letih 1940 in 1941 je služboval v Ljubljani na Gozdno-tehničnem oddelku za urejanje hudournikov v Ljubljani. Od jeseni 1941 do aprila 1945 je bil pomočnik vodje gozdarskega veleposestva v Zircu na Madžarskem. Od maja 1945 do 1947 je vodil Gozdarstvo okrajev Tolmin in Idrija, v letih 1948–1950 je delal na Ministrstvu za lesno industrijo v Ljubljani, nato je bil premeščen v Bovec in bil dve leti vodja Sekcije za pogozdovanje Krasa. V letih 1953–1975 je bil direktor Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, od 1976 do leta 1979 pa vodja projektivnega oddelka pri SGG Tolmin. Upokojil se je leta 1980, a bil še vedno aktiven. Postal je svetovalec generalnega direktorja Lesnine, v letih 1981–1984 pa je kot direktor vodil lesno-industrijski kombinat Buyo v Abidjanu na Slonokoščeni obali v Afriki. V soglasju z EU in Videmsko pokrajino je pripravil program »The revitalization of the border area between Italy and Slovenia«. Leta 1994 je dal pobudo za izgradnjo ceste Volče – Solarji ter tudi sicer odigral pomembno vlogo pri povezovanju obmejnega območja Posočja in Beneške Slovenije. V Tolminu je bil v letih 1945–1960 aktiven igralec v amaterskem tolminskem gledališču. Leta 1951 pa je bil soustanovitelj samostojnega Tolminskega gledališča, ki je pred tem delovalo kot sekcija. Pomembno je prispeval k gradnji objektov Alpskega turističnega centra Bovec. Bil je svetovljan in poliglot. Govoril je skoraj vse slovanske jezike in še sedem svetovnih.
Bil je član Okrajnega ljudskega odbora Tolmin, Nova Gorica in Koper, republiški poslanec v Skupščini Slovenije (1961–1963) in poslanec Zvezne skupščine Jugoslavije v Beogradu (1969–1975). Na volitvah 1990 je bil izvoljen za predsednika skupščine takratne velike občine Tolmin. V osamosvojitveni vojni je pripomogel, da se je ta v občini končala brez strela. Od maja 1990 do decembra 1994 je bil predsednik Skupščine Občine Tolmin. Funkcijo župana je opravljal neprofesionalno.
Menil je, da je za manjše občine bolj racionalna neprofesionalna funkcija župana in da župan vodi seje skupščine, usmerja načelno občinsko politiko in opravlja reprezentativne funkcije, medtem ko so operativne zadeve stvar predsednika izvršnega sveta. Menil je, da bi morala imeti prednost strokovnost in sposobnost in ne toliko strankarska pripadnost.
Bil je direktor Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, namestnik predsednika skupščinskega odbora Jugoslavije za gostinstvo in turizem, član republiške in zvezne gospodarske zbornice, v letih 1959–1975 je bil predstavnik Jugoslavije v mešanem komiteju FAO – Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih (ECE/ILO ) za tehniko dela v gozdni proizvodnji s sedežem v Ženevi in sodeloval na sejah Komiteja v Oslu, Pragi, Edinburgu, Stockholmu, Varšavi, Stuttgartu, Ženevi in Parizu; leta 1972 je bil podpredsednik konference interparlamentarne unije za varstvo človekovega okolja v Bonnu in istega leta tudi član interparlamentarne delegacije Jugoslavije v Rimu. Bil je še član delegacije za kmetijstvo v Teheranu. Bil je tudi predsednik Turistične zveze Gorica in podpredsednik Turistične zveze Slovenije (1985–1991). Bil je član Akademskega pevskega zbora v Ljubljani, šest let član Upravnega odbora Zvezne gospodarske zbornice (1965–1971), predsednik Konzorcija za izgradnjo kaninske žičnice (1970–1973) in dolgoletni član Gozdarskega društva Slovenije.
Je dobitnik priznanja kulturno-prosvetnih organizacij in leta 1987 plakete Občine Tolmin ter nosilec zlate značke Turistične zveze Slovenije, reda dela z zlatim vencem in francoskega odlikovanja Commandeur d’honneur du Bontemps (1974).
Za svoje 15-letno delo v FAO je bil 1974 sprejet v viteški red Bontemps.
Pokopan je v Tolminu.
Pripravila: mag. Damjana Fortunat Černilogar, muzejska svetnica, Tolminski muzej
Literatura
Mrak Š., Likar Z., Župani v občini Tolmin po letu 1991, Tolminski zbornik 2010, Tolmin 2010, str. 11–12
Ivan Božič, In memoriam – Viktor Klanjšček (1918–2001), Gozdarski vestnik, letnik 59, št.7/8, 2001, str. 351–352
Marušič Branko: Klanjšček, Viktor (1918–2001). Slovenska biografija. ZRC SAZU, 2013 Klanjšček, Viktor (1918–2001) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si) http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1014250/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. avgust 2023).
Neva Blazetič Juren, Predstavljamo tolminskega župana dr. Viktorja Klanjščka, Primorske novice št. 41, 25. 5. 1990, str. 9
Dobitniki priznanj Občine Tolmin, Tolminski zbornik 1997, str. 543
Viktor Klanjšček, Tolminsko gledališče, Tolminski zbornik 1956, str. 66–72.
Tolminsko gledališče, ur. odbor Borut Klanjšček et all, Tolmin: društvo za ohranjanje in razvoj Tolmina, DOR, 2014
Vir:
Martina Klanjšček (hči), intervju 10. 8. 2023