Anomija

Anomija pomeni dobesedno brezzakonje, brezpravje, brezpravnost, nered, razpuščenost (iz grščine a = ne, nomos = zakon), sicer pa z anomijo označujemo stanje razvrednotenja norm in vrednot. Izraz pogosto enačimo z Mertonovo teorijo anomije, ki pravi, da je kulturna struktura organizirana vrsta normativnih vrednot, ki usmerjajo ravnanje in ki so skupne članom določene skupine ali družbe.

Predstava o socialnem ravnotežju in homeostatičnem nadzoru, ki ga ohranja, je vsekakor širša in splošnejša od pojmovnih modelov normativne strukture, ustreznega nadzora ter od motivacijskih dejavnikov, ki jim izvor predstavljata ta struktura in nadzor. Pravzaprav temelji na obeh.

Družba postane nestabilna, ko pride bodisi do akutne krize normativnega sistema bodisi do razkroja motivacijske strukture. Anomija (razkroj norm) in apatija (zlom motivacijskega sistema) sta značilna simptoma razkrajanja, disekvilibrija družbe. Oba primera pa ustvarjata »deviantnost« ‒ v razmerju do pravil starega režima – oziroma »inovativnost« ‒ z vidika novega normativnega sistema.

Anomija zato pomeni razpad kulturne strukture, ki se zgodi zlasti, ko pride do razhajanja med normami in cilji ter družbeno strukturiranimi priložnostmi članov skupine, da ravnajo v skladu s temi normami. Torej: družbena struktura pritiska na kulturne vrednote, hkrati pa deluje kot zavora. Če torej družbena in kulturna struktura nista skladni, če zadnja zahteva ravnanje in stališča, ki jih druga prepoveduje, so ustvarjeni subjektivni pogoji za rušenje norm. Anomija se veča.

Primer je denimo akcija 25 poslancev in njena protiakcija, ki označujeta razkorak med dvema vrednostnima strukturama: prikrito in manifestno. Od tod težnje, da bi zanikali prvo in drugo in da bi tako odpravili anomijo. Deviantnost je logična posledica tega procesa. Posamezniki se namreč odzovejo na anomično situacijo in se ji prilagajajo na različne načine. Po Mertonu je inovacija tisti tip deviantnega ravnanja, ki zavrača institucionalizirano prakso, ohranja pa kulturne cilje. Prav to pa je pomenila – vsaj navzven, glede na javni vtis, ki ga je želela ustvariti (impression management) ‒ tudi akcija 25 poslancev.

S teoretičnega zornega kota je seveda vseeno, kaj definiramo kot dobrino, ki je ni v zadostni meri na razpolago; ki je dostopna nekaterim, drugim pa ne: denar (deviantnost kot klasični kriminal) ali demokracija (deviantnost kot politična inovacija). Tudi Merton odgovarja ‒ vendar z drugega vidika kot Becker ‒ na vprašanje, kako poteka deviantna kariera. Razmišlja namreč o povezavi med anomijo in deviantnim ravnanjem: zaradi objektivno neugodne situacije, zaradi posebnih osebnostnih potez doživljajo nekateri ljudje pogosteje od drugih neskladnost med kulturnimi cilji in njihovo uresničitvijo.