Zlobec L., Jaša
Rojen 21. januarja 1951 v Ljubljani. Publicist, prevajalec, civilno-družbeni aktivist, politik. Na ljubljanskem Viču konča dva razreda osnovne šole in se po selitvi v Center prepiše na OŠ Prežihov Voranc. Od petega razreda naprej se uči latinščine. Pred koncem osnovnega šolanja, ko v Ljubljano pripotuje vzpenjajoči se sovjetski partijski funkcionar Leonid Brežnjev, mu pripade čast, da v imenu pionirčkov pozdravi visokega gosta.
Leta 1965 se vpiše na Šubičevo gimnazijo in ureja literarno glasilo Mladinec. Objavlja pesmi v Mladinini literarni prilogi Mlada pota in leta 1968 postane član uredništva priloge. Na Filozofski fakulteti leta 1969 vpiše primerjalno književnost, francoščino in italijanščino. Naslednje leto zaide na uredništvo Tribune in postane leta 1971 njen odgovorni urednik. Tribuna je v tem obdobju večkrat zaplenjena; prvič, ker Tribunina partijska celica kritizira iranskega šaha Rezo Pahlavija in njegove jugoslovanske podrepnike, drugič zaradi komentarja o sporu med mestno in republiško partijsko organizacijo, tretjič zaradi delikatne Leninove ilustracije na naslovnici in četrtič zaradi komentarja hrvaške politične scene. Leta 1972 ga po štirih letih članstva izključijo iz ZKS; univerzitetna partijska organizacija mu sicer ponudi možnost samokritike, vendar Zlobec s 70 strani obsegajočim besedilom dokazuje, da ima prav on, ne pa partija. Služba državne varnosti mu leta 1972, potem ko naveže stike s francoskimi trockisti, in razlaga, da bi morali Hanryja Kissingerja hladnokrvno počiti, ter zahteva, da bi morali vsi partijski voditelji (s Titom vred) odstopiti, vzame potni list. Preživlja se z delom na Radiu Študent, vendar tudi tu kmalu zakuha škandal, saj 1. aprila 1974 objavi vest, da se je Albanija pridružila Kosovu, in doda novico, da je zaradi izključitev sedmih beograjskih profesorjev z univerze odstopil srbski CK, slovenski pa bo zaradi četverice izključenih profesorjev pravkar storil isto reč. Zaradi prvoaprilske šale reagira pravosodje in sodišče po petih letih dokončno sklene, da je Zlobec kriv; za kazen mora plačati tri petine osebnega dohodka. Leta 1975 diplomira. Naslednji dve leti v Zagrebu študira na postdiplomski stopnji, opravi izpite, vendar ne napiše magisterija. Leta 1976 objavi prvo pesniško zbirko Zeleni bunker. Ker nima službe, intenzivno prevaja. Leta 1977 za zbirko Sto romanov prevede Manzonijeva Zaročenca in napiše študijo k Pirandellovemu romanu Rajnki Matija Pascal. V naslednjih letih bo prevedel kakšnih 50 naslovov.
Ob koncu sedemdesetih let predseduje Škucu. Leta 1979 se kot redaktor otroškega programa zaposli na televiziji, naslednje leto pa skoči do Rima na študijsko izpopolnjevanje. V službi ga govorice, da nekje obstaja seznam ljudi, ki ne smejo nastopati na TV, vedno bolj jezijo. V športni del otroške oddaje povabi Tarasa Kermaunerja, človeka z domnevnega spiska prepovedanih. Kermaunerjev nastop povzroči v hiši razburjenje. Leta 1983 mu v štirinajstih dneh dve oddaji spravijo v bunker. Ena govori o svobodi tiska in o zaplembah Tribune, druga pa o ZSMS. TV hišo zapusti in prestopi med svobodnjake.
Leta 1983 z Alenko Puhar, Juretom Detelo, Markom Uršičem in Božidarjem Slapšakom iniciira peticijo proti smrtni kazni.
Leta 1984 za prevajanje iz italijanščine prejme odlikovanje in postane vitez italijanske republike. V Mladini pod psevdonimom Džuli Šviga redno piše rubriko Rdeči kotiček. Identiteta pisca ostane prikrita, Džuli Šviga pa si v treh letih pisanja ustvari sloves zadnje pismene klasične marksistično-leninistične teoretičarke.
Leta 1985 se zaposli v Cankarjevi založbi in kot urednik za humanistiko objavlja najrazličnejše reči: od otroških slikanic in karikatur Boruta Pečarja do filozofskih knjig.
Leta 1988, ko se velik del javnosti ukvarja s človekovimi pravicami, Zlobca najbolj skrbijo pravice neljudi, torej Albancev. V družbi Petra Božiča in Matjaža Hanžka koordinira obratovanje Odbora za zaščito človekovih pravic na Kosovu. Ob koncu leta se odzove vabilu Franceta Tomšiča, ki ustanavlja socialdemokratsko stranko, pomaga pisati program, sedi na ustanovnem zboru, vendar se ne včlani. Uredi zbornik Pisatelji za demokracijo, v katerem so zbrana besedila pesnikov in pisateljev, ki so v času afere JBTZ nastopali v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Leta 1990 pa ga izvolijo v zbor združenega dela.
Zlobec je med letoma 1990 in 1993 poslanec v Skupščini in Državnem zboru RS. Leta 1993 je imenovan za slovenskega veleposlanika v Belgiji. Leta 2000 je ponovno izvoljen za državnozborskega poslanca.
Njegove pesmi in izbor publicistike je leta 2019 izšel v knjigi Moje življenje je moja revolucija, ki sta jo uredila Miklavž Komelj in Zdravko Duša.