Učni center Maribor – Pekre

710. UC je deloval v obrambnem domu, ki je bil v lasti občine Maribor, v Pekrah pri Mariboru in je začel delovati 15. maja 1991. Vanj je prišlo 120 vojaških obveznikov. Vodil ga je major Andrej Kocbek. Temeljni namen usposabljanja je bil usposobiti vojake, hkrati pa tudi preveriti ustreznost vsebin in organiziranosti vojaškega usposabljanja v TO RS ter ugotoviti, ali so nove uniforme in druga osebna oprema primerne za nabornike nastajajoče slovenske vojske. Program usposabljanja je bil razdeljen na dva dela. V prvem delu so pridobili vsa potrebna znanja in veščine, ki jih mora obvladati vsak vojak, v drugem delu pa so usvojili veščine bojnega delovanja enot od oddelka do čete. Vojak naj bi po obeh fazah usposabljanja obvladal veščine, ki jih potrebuje v boju in pri zaščiti. UC je sestavljalo poveljstvo, v katerem so bili vodja UC, pomočnik za učne zadeve, pomočnik za domovinsko vzgojo, pomočnik za logistiko, psiholog, referent za varnostne zadeve ter dve vodji organizacijskih enot (čet). Organizacijske enote so se naprej delile na štiri vode s poveljniki vodov in na dvanajst inštruktorjev. V UC so bili zaposleni še medicinska sestra, analitik, tajnica vodje UC ter zaledni oddelek, ki je bil sestavljen iz petih častnikov in podčastnikov. V času tik pred vojno so 25. junija 1991 od RŠTO prejeli ukaz z nalogo, ki je nosila kodno ime »VAL«. Ukaz je zahteval, da se UC v najkrajšem času premesti na vojno lokacijo. Prva kolona je bila za premik pripravljena že v pol ure, opremo so naložili na tovornjake, vojaki pa so se odpeljali z avtobusom. V koloni so bila poleg tovornjakov in avtobusov še terenska vozila; za zavarovanje komunikacij, po katerih se je kolona premikala, pa so poskrbeli miličniki z različnih postaj milice. Prva kolona se je ustavila na stranski poti pri Ribnici na Dolenjskem, kjer se je razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot proti Kočevski Reki do Borovca, drugi del pa je odšel v notranjost kočevskih gozdov proti Medvednjaku. Tam so v okolici gozdarskih hiš postavili šotore in vse objekte za večdnevno bivanje. V bližini je že bil nastanjen del pripadnikov 510. učnega centra Ig pri Ljubljani, preostali so prišli tja pozneje. Naslednji dan so pripadniki UC Pekre urejali tabor in zagotovili ustrezno varovanje. Vojaki so se urili v protioklepnem, protiletalskem in protidesantnem delovanju. S tem so jih želeli pripraviti na samostojno delovanje v boju in ob morebitnem napadu ter jih usposobiti za varovanje tehnike in tabora. 2. julija je bil v 710. UC posredovan ukaz, naj se vsi pripadniki iz trenutne lokacije preselijo globlje v gozd in tam postavijo začasne bivake. Morebitno odkritje lokacije tabora bi namreč omogočilo letalski napad. Pozneje so izvedeli, da so letala napadla transformatorsko postajo v Kočevski Reki, nato pa še odvrgla kasetne bombe na močvirnati travnik ob cesti Kočevska Reka–Štalcarji. 3. julija je JA tabor obveznikov napadla s topovi, okoli 11. ure se je iz doline zaslišalo nekaj zamolklih pokov topovskih granat s kratkimi časovnimi presledki, kmalu zatem se je nad taborom zaslišal zvok topovskih granat, JA je streljala iz vojašnice v Ribnici kot povračilni ukrep za napad TO na to vojašnico, ki se je zgodil dan prej. 4. julija 1991 je iz RŠTO prišel ukaz, da mora poveljstvo 710. UC iz pripadnikov UC vzpostaviti več enot, ki bi bile po moči primerljive s pehotnimi vodi, in jih napotiti na mejne prehode na vzhod RS. Sestavili so štiri pehotne vode ter se v koloni tovornjakov in avtobusov odpravili v smeri Borovec–Kočevska Reka–Novo mesto–Mokronog–Sevnica–Planina–Celje. V Celju so en vod usmerili proti mejnemu prehodu Dobovec pri Rogatcu, kjer so ostali do 8. julija. Preostali trije vodi so odšli proti Ptuju in Ljutomeru, toda kolono so v Ljutomeru preusmerili nazaj na območje Belih Vod nad Šoštanjem. Pripadniki UC so bili tam nastanjeni v osnovni šoli, na kateri so izvajali prilagojen program usposabljanja do 12. julija, ko so se vrnili v matične Pekre. Tu so nadaljevali izvajanje načrtovanega programa, za katerega so prvi del končali 30. julija. Sledil je še drugi del, služenje vojaškega roka pa so obvezniki končali 16. novembra 1991. 710. UC je v Pekrah pri Mariboru deloval še do 31. marca 1992, 1. aprila 1992 pa so ga preselili v obnovljeno vojašnico nekdanje JA v Slovensko Bistrico.