Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 98
Odbor ugotavlja, da vmesno poročilo skupine delegatov potrjuje tiste njegove sume in domneve, ki v javnosti sicer obstajajo že dalj časa, ki zadevajo nezakonita dejanja službe državne varnosti v primeru četverice in tudi sicer. To priča o obstoju paralelnega pravnega sistema, ki omogoča popolno samovoljo oblasti in ne daje državljanom nikakršnega pravnega varstva. Odbor meni, da vmesno sporočilo odpira celo vrsto novih dejstev in vprašanj, ki jih mora skupina delegatov zelo skrbno proučiti.
I.
Ta trenutek je po Odborovem mnenju z gotovostjo moč reči, da ugotovitve direktno in indirektno vplivajo tudi na presojo nekaterih vprašanj v zvezi s samim procesom zoper četverico.
1. Informacijo o tem, da ima Janša sporno fotokopijo, je služba državne varnosti dobila s tajno preiskavo 27.4.1988 na nezakonit, prepovedan in kazniv način, samo fotokopijo pa je pri javni preiskavi 31.5.1988 tudi dobila na nezakonit način (namreč brez sodne odredbe, kar je očitna kršitev 210. člena ZKP). V nekaterih državah bi bilo to dovolj za oprostilno sodbo. Naš pravni sistem pa sicer dovoljuje sodiščem tudi uporabo dokazov, dobljenih po nezakoniti poti – ne glede na to pa bi prej omenjena škandalozna dejstva moglo in moralo upoštevati predsedstvo SFRJ pri odločanju o pomilostitvi (če mu je sploh še kaj do zakonitosti).
Predsedstvo SR Slovenije in druga slovenska politična vodstva pa morajo prenehati s ponižnimi prošnjami za pomilostitev, katerih vsebinska argumentacija je javnosti celo neznana. Namesto tega bi morala javno in odločno zahtevati, od predsedstva SFRJ, da s pomilostitvijo simbolično preseka petinštiridesetletno kontinuiteto političnih procesov in nezakonite policijske represije. Če do tega ne bo prišlo se bo še z večjo ostrino kot doslej zastavilo vprašanje ali je verjeti zatrdilom slovenske oblasti in politike, da jim gre za pravno državo.
2. Dejstvo, kako počasi je služba državne varnosti reagirala na odkritje sporne fotokopije, ker ni vedela, “kaj to je, od kod je to in če to sploh kaj je”, je jasen dokaz, da vsebina in oblika sporne fotokopije nikakor nista bili taki, da bi Tasiću, Zavrlu (če je to sploh videl?) in tudi Janši bilo možno očitati in celo šteti za dokazano, da so se zavedali, kakšen “dokument” imajo v rokah. Če tega niso bili sposobni ugotoviti organi državne varnosti kot strokovnjaki na tem področju vse od 27.4. do 17.5. in so morali še vprašati JLA za mnenje, je več kot jasno, da tega trije obsojenci niso mogli ugotoviti v nekaj minutah. Gre torej za nov dokaz, ki ob sojenju ni bil znan in ki nujno zahteva obnovo postopka.
3. Pri tem, kaj pomeni opisano ravnanje službe državne varnosti s fotokopijo, Odbor še posebej opozarja na že nekolikanj pozabljeno dejstvo, da je vojaško sodišče proglasilo sporno vojaško povelje ne le za strogo zaupno ampak za tako visoko vojaško tajnost, katere izdaja bi lahko tako rekoč ogrozila sam obstoj države oz. njeno varnost. Samo s takim, nadvse očitnim pretiravanjem je namreč vojaško sodišče lahko na videz zakonito izločilo civilne odvetnike. Po odnosu organov državne varnosti do tega, za državo baje tako nevarnega papirja, je še bolj jasno, da ta papir še zdaleč ni bil tak, da bi opravičeval izločitev civilnih odvetnikov in izločitev javnosti iz glavne obravnave. Tudi zaradi tega je obnova postopka nujna.
Vsa ta nova dejstva – poleg že znanih, ki zadevajo škandalozno sodbo vojaškega sodišča – seveda še dodatno utemeljujejo našo zahtevo po svobodi za četverico nedolžno obsojenih državljanov, ki jih je v kolesje “neodvisnega” vojaškega pravosodja spravilo nezakonito delovanje slovenske politične policije!
II.
Vmesno poročilo skupine delegatov vsiljuje mnoga vprašanja o odgovornosti tako organov državne varnosti, kot tudi vodilnih državnih in političnih organov. Prva od teh vprašanj so v tem trenutku zlasti:
1. Ali je svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SR Slovenije vedel, da je bil Kučanov magnetogram dobljen s tajno policijsko preiskavo, torej nezakonito? Ali je svet vedel, da so pri tem našli tudi fotokopijo spornega vojaškega povelja? To je še posebej pomembno glede na izjavo tedanjega predsednika tega sveta Andreja Marinca z dne 16.6.1988, da “… je predsedstvo SRS preverilo celoten postopek in ugotovilo, da je dosedaj potekal na pravnih in zakonskih osnovah in da je bilo delovanje organov za notranje zadeve pravno korektno iter da zaradi tega ni podlage za razna sumničenja, ki vznemirjajo javnost.”
2. Ali je bilo z dejstvi o tajni preiskavi in o najdbi fotokopije seznanjeno predsedstvo CK ZKS?
III.
Ne glede na to, da obsojenci tudi po mesecu dni še niso dobili sodbe Zveznega sodišča, je ob časopisni vesti o njeni vsebini dovolj reči samo to, da je s tem tudi najvišja sodna instanca v državi mirno potrdila vse škandaloznosti in nezakonita dejanja vojaških sodišč.