Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 92
I. Odbor sporoča, da je bil po nalogu zaporniškega zdravnika KPZ Dob Janez Janša v sredo, 10.5. 1989, prepeljan na specialistične kardiološke preiskave v UKC Ljubljana. O usodi prošenj za premestitev v odprti oddelek zapora na Ig ni znano še ničesar. Odgovor je bil s strani republiškega sekretariata za pravosodje in upravo obljubljen do konca tega tedna. Odbor obenem pripominja, da je bilo v sporočilu republiškega komiteja za informiranje, ki je to obljubo objavilo, netočno sporočeno, da je bil Janez Janša na Dobu nameščen v bolniški oddelek zavoda. Janša je bil ves čas v sprejemnem oddelku.
II. Odbor sporoča, da je vedno natančno razločeval dolžnosti in odgovornost sodnih, izvršnih in zakonodajnih oblasti ter političnih organov. Tako je tudi na predsedstvo SR Slovenije naslovil zelo konkretna vprašanja in kritike in od njega ni zahteval in ne zahteva ničesar, kar je izven njegovih pristojnosti. Kritike Odbora v prvi vrsti zadevajo neizpolnjevanje lastnih stališč predsedstva SR Slovenije in javnih izjav predsednika Stanovnika.
V sporočilu za javnost št. 90 je Odbor že citiral sklep predsedstva iz 14. julija 1988 v katerem piše:” …da je treba po končanem procesu pripraviti celovito poglobljeno in kritično, pravno-strokovno in politično analizo, ki bo odgovorilo ne le na vprašanja o zakonitosti postopka z vidika pravic obtoženih, ampak bo pojasnila celoto okoliščin, v kateri je do procesa prišlo in v katerih se je proces odvijal. Ta svoj sklep je predsedstvo sporočilo skupščini SR Slovenije, podprlo pa je tudi odločitev skupščine in organov družbenopolitičnih organizacij, da se s skupnim delom pripravi takšna celovita analiza.”
Iz sporočila s seje predsedstva 9. maja 1989 izhaja, da je predsedstvo proučilo mnoga vprašanja, očitno pa se mu ni zdelo potrebno pojasniti kaj je storilo na podlagi citiranega sklepa. Ker skupina delegatov za celovito proučitev okoliščin procesa proti četverici ni dobila pooblastil, da bi sodila o “zakonitosti postopka z vidika pravic obtoženih”, ostaja sklep predsedstva SR Slovenije neizpolnjen. Ali je predsedstvo “moglo” ali ne obljubiti tako analizo lahko sklepamo tudi iz izjav predsednika Stanovnika, ki jih je dal na razgovorih s predstavniki Odbora. V zvezi s tem omenjamo besede, ki jih je predsednik Stanovnik izjavil 19. julija 1989 ob obisku predstavnikov Odbora, ko je dejal:” Opozarjam, da je čas akcije in čas dostojanstvenega miru. Smatram, da smo zdajle v trenutku časa dostojanstvenega miru. Ko bo proces končan, bomo vsi skupaj, predvsem pravni strokovnjaki, mi – kot predstavnik suverenosti slovenskega naroda – in prepričan sem, da prav tako tudi vi, analizirali vse to.”
Naslednja konkretna kritična stališča Odbora so namenjena ravnanju predsedstva SR Slovenije, ki je neposredno pred zasedanjem skupščine 22.2.1989 podprlo stališče izvršnega sveta, da se predlog sklepov in stališč skupščine v zvezi z informacijo o delu skupine delegatov na tem zasedanju ne sprejme. Na podlagi tega, da so bili z njegovim sklepom in s stališči izvršnega sveta delegati skupščine seznanjeni tako rekoč tik pred zdajci, javnost pa sploh ne, in da je izvršni svet od stališč na skupščini odstopil, je moč sklepati, da je bil izključni cilj tega mnenja “oviranje” sklepanja skupščine.
Ne da bi si lastil kakršnekoli zasluge za ustanovitev izjemno pomembne in potrebne skupine delegatov za celovito proučitev okoliščin in posledic procesa proti četverici, Odbor pripominja, da je tak predlog oblikoval že 16.6.1988, in ga naslovil na skupščino s 6. točko sporočila za javnost št. 18.
Nesporno je, da si je predsedstvo prizadevalo za javno obravnavo, za pravico obtoženih do svobodne izbire obrambe, za postopek v slovenskem jeziku, za to, da bi priskrbelo vojaški dokument, za pomilostitev četverice. Nesporno je tudi, da nič od tega ni bilo upoštevano. Predsedstvo pravi, da je storilo vse, da pa “neuspeh teh prizadevanj doslej res kaže, kako je vsebino in smisel uveljavljanja ustavnih pravic slovenskega naroda in ljudstva Slovenije v pristojnih organih federacije mogoče tolmačiti formalistično in uresničevati v nasprotju z ustavo SFRJ.”
Odbor sprašuje predsedstvo SR Slovenije ali je res mogoče ta prizadevanja uveljaviti zgolj na podlagi nove ustave, kar je moč nedvoumno razbrati iz sporočila s seje predsedstva, in ali predsedstvo ne misli, da bi moralo za uveljavitev teh pravic storiti več že na podlagi obstoječe ureditve, še posebej, če samo pravi, da so bile tolmačene “v nasprotju z ustavo SFRJ”? Odbor je prepričan, da bi predsedstvo lahko storilo več, če bi se namesto na novo ustavo sklicevalo že na obstoječo.
Na koncu Odbor sporoča, da je izkoristil vse legalne možnosti, da bi obsojencem olajšal položaj, da pa se pri sodnih organih in v policiji očitno uveljavlja nova praksa, ko namesto, da bi natančno in odgovorno preučili vse prošnje obsojencev, prevzemajo celo naloge zdravnikov in sodijo o stvareh o katerih ne bi smeli. Tako so sodniki začeli soditi o težavnosti srčnih obolenj, policija pa ob aretacijah postavlja diagnoze o težavnosti kirurških posegov.