Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 84

1. Odbor sporoča, da sodnica Temeljnega sodišča v Kranju Marjana Logar ni ugodila prošnji Francija Zavrla za odložitev izvršitve kazni zapora. Zoper to odločbo se bo Franci Zavrl pritožil. Pritožba odloži izvršitev kazni.
Upoštevaje zavrnitev prošnje Francija Zavrla in dejstvo, da je bila prošnja zavrnjena tudi Janezu Janši Odbor opozarja na naslednje:

Novembra 1988, potem ko je uradna politika tudi v neposrednih stikih s predstavniki Odbora izražala zelo velik interes za prvo preložitev kazni, so sodišča (ljubljansko, kranjsko in novogoriško) predlog Odbora, da zadržijo izvršitev sodbe in prekličejo pozive za nastop kazni, ki ni bil nikakršna prošnja v pravnem smislu, prekvalificirala v prošnjo, naknadno zahtevala pooblastila obsojencev in dodatno argumentacijo. Marca 1989 pa so pravno pravilno naslovljene, sestavljene in utemeljene prošnje razglasila za prepozne (niso zahtevali dodatnih utemeljitev, kar bi bilo najmanj, kar bi glede na novembrsko ravnanje lahko pričakovali) in neutemeljene.

2. Odbor bo storil vse, da se nelegalna in nelegitimna sodba ljubljanskega vojaškega sodišča ne bo izvršila.

Odbor ocenjuje, da skušajo nekateri zavlačevati razkrivanje ozadja ljubljanskega procesa. Nesporno dejstvo je, da v to oceno sodijo postopki slovenskega izvršnega sveta in deloma tudi predsedstva SR Slovenije, ki jima je uspelo blokirati sprejem sklepov, ki jih je Skupščini 22.2.1989 predlagala skupina za celovito proučitev okoliščin in posledic sodnega procesa. Delu slovenske politike in oblasti je to blokiranje uspelo s sklicevanjem na amandmaje IS, od katerih je izvršni svet odstopil takoj po seji skupščine (še isti dan), z nenadnimi “odkritji novih stavkov” v spornem vojaškem povelju itd. Sem je potrebno uvrstiti tudi grožnje zveznega sekretariata za zakonodajo, pravosodje in upravo, ki pravi, da bo zahteval izvršitev kazni za štiri obsojene, obenem pa ta zvezni organ z mirno vestjo tolerira očitno protiustavne ukrepe na Kosovu.

Na podlagi tega Odbor meni, da ima del slovenske politike glede razpletanja ljubljanskega procesa očitno svoje politične ozire in namene. Pri tem izrablja predvsem pritiske na Slovenijo in politično homogenizacijo, do katere prihaja zaradi groženj z izvozom mitingaške revolucije, hkrati pa skuša v ta namen izkoristiti tudi porajajoče se sodelovanje podpisnic Izjave proti izrednim ukrepom – za mir in sožitje na Kosovu.

Odbor bo kot sopodpisnik Izjave posebej vztrajal na izdelavi dokumenta o skupnih političnih pogledih na razvoj Slovenije in na zahtevi, da ta dokument obravnava in sprejme Skupščina SR Slovenije. Odbor izhaja iz ocene, da so okoliščine in posledice sojenja pred vojaškim sodiščem stičišče vseh ključnih vprašanj: varovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, razmerja med civilno družbo in državo in suverenosti SR Slovenije. Na tem konkretnem primeru se brani tako suverenost Slovenije navzven proti pritiskom centralističnih teženj kot tudi pravice slovenske civilne družbe napram lastnemu oblastnemu in represivnemu aparatu. Odbor zato posebej poudarja, da šteje stališče zoper izvršitev protiustavne sodbe za nujni sestavni del vsakršnega dokumenta o skupnih političnih pogledih na razvoj Slovenije. Zato podpisnicam Izjave proti izrednemu stanju predlaga, da se na prvem naslednjem sestanku podpisnic opredelijo do tega stališča Odbora.

3. Zaradi omenjenih okoliščin Odbor sklicuje javno plenarno zasedanje svojih članov, ki bo v ponedeljek, 27.3.1989 ob 17. uri v Cankarjevem domu. Na zasedanje vabi tudi vso zainteresirano javnost.