Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 80

V četrtek, l6. februarja sta k poročilu skupine delegatov sprejela svoji mnenji – vsak na svoji seji in ne da bi o tem obvestila javnost – Izvršni svet SRS in Predsedstvo SRS. Bistvo je v tem, da izvršni svet v svojem mnenju “ugotavlja, da je ocena skupine delegatov o nezakonitosti navedenih dveh točk povelja še preuranjena in vprašljiva”, predsedstvo pa, da ocena skupine delegatov “še ne more biti dokončna”. “Preuranjenost in vprašljivost” naj bi izhajala iz naslednjih “argumentov”, ki jih zoper ocene skupine delegatov navaja mnenje izvršnega sveta:

1. “Skupina očitno ni upoštevala zakona o temeljih sistema državne varnosti, ki v 4. členu nalaga vsem subjektom, ki so dolžni izvajati ukrepe samozaščite zaradi varstva v ustavi SFRJ določene ureditve, izdelavo ocen politično-varnostnega stanja v svojem okolju.”

Stališče Odbora:
a) 4. člen res nekaj nalaga mnogim subjektom v družbi, vendar ne “vsem, ki so dolžni izvajati ukrepe samozaščite…”, ampak vsem razen poveljstvom, štabom in ustanovam oboroženih sil !

b) Tudi če bi s kakšno “pravniško akrobacijo” kdo prišel do trditve, da se ta člen nanaša tudi na JLA, ni res, kar trdi izvršni svet, da ta člen tem subjektom nalaga “izdelavo ocen politično-varnostnega stanja v svojem okolju”. Ta člen namreč omenjenim subjektom nalaga izvajanje ukrepov družbene samozaščite … v skladu z zakoni in še z marsičem, med drugim tudi “z ocenami politično-varnostnega stanja v svojem okolju”, ne pa same izdelave teh ocen, kot to trdi izvršni svet. Da bi smela JLA izdelovati take ocene o stanju v družbi zunaj JLA, ni določeno (ne direktno ne indirektno) v nobenem zakonu!

c) Če bi 4. člen (za kar sicer ni nobene osnove) razumeli tako, da se nanaša tudi na JLA in da ji torej nalaga izvajati ukrepe družbene samozaščite tudi “v skladu z ocenami politično-varnostnega stanja v svojem okolju”, potem bi:
– v primeru, da pod izrazom “v svojem okolju” razumemo dogajanja in razmere znotraj same JLA in ne zunaj nje, šlo samo za politično-varnostne ocene stanja znotraj JLA, ki jih JLA nesporno sme izdelovati,
– v primeru, da pod izrazom “v svojem okolju” razumemo dogajanja in razmere na območju (na teritoriju), na katerem deluje posamezna enota JLA, torej stanje v družbi oziroma v ustreznem delu družbe zunaj JLA, pa bi ta enota JLA smela izvajati ukrepe družbene samozaščite, ki bi se nanašali na stanje zunaj JLA (kadar JLA take ukrepe sploh sme izvajati, torej samo v izrednem stanju) v skladu z ocenami, ki jih za to okolje lahko zakonito sprejmejo samo zakoniti organi tega okolja, torejĘ”civilni” organi, ne pa JLA (razen če bi v izrednem stanju Predsedstvo SFRJ tudi to izrecno naložilo vojski!?).

Tudi pri taki razlagi 4. člena torej nikakor ne moremo logično priti do trditve, ki jo v svojem mnenju kategorično zastopa izvršni svet.

2. Izvršni svet dalje pravi, da skupina ni upoštevala smernic Predsedstva SFRJ za preprečevanje in odpravljanje izrednih razmer in da bi morala pregledati še nekatere druge podzakonske predpise.

Stališče Odbora:
Naloga skupine je verjetno ocenjevanje skladnosti povelja z zakoni in z ustavo, ne pa s podzakonskimi akti. Če je povelje morda v skladu z nezakonitimi podzakonskimi akti, ni zato seveda prav nič bolj zakonito – res je le to, da se v tem primeru pretežni del odgovornosti za tako nezakonitost od izdajatelja povelja prenese na izdajatelja takih nezakonitih podzakonskih predpisov.

3. Izvršni svet dalje trdi, da skupina “očitno ne loči med samozaščito v oboroženih silah … ter izjemno uporabo enot in ustanov JLA za opravljanje družbene samozaščite zunaj JLA”. V resnici je prav on tisti, ki izenačuje pojma “samozaščita v oboroženih silah” in “zaščita oboroženih sil” pred vsemi viri in oblikami ogrožanja. Oba pojma naj bi po mnenju izvršnega sveta obsegala “tudi ukrepe za odkrivanje in preprečevanje dejavnosti zunaj oboroženih sil, ki so naperjene proti oboroženim silam”! V enem stavku izvršni svet trdi, da se JLA lahko uporabi za naloge družbene samozaščite zunaj JLA samo v izrednem stanju, v drugem stavku pa, da JLA tudi v normalnem stanju na podlagi l92. in naslednjih členov zakona o SLO lahko izvaja samozaščitne “ukrepe zunaj oboroženih sil”! Da naj bi te ukrepe “zunaj JLA” vojska lahko izvajala samo zoper dejavnosti, “ki so naperjene proti oboroženim silam”, popolne nelogičnosti prejšnjih trditev prav nič ne spremeni. Žal pa ne gre samo za nelogičnost. Pričakovali bi, da bo izvršni svet skupščine neke suverene federalne enote pri takih svojih izjavah oziroma stališčih sposoben presoditi, kaj politično pomeni njegovo zavzemanje za pravico vojske, da lahko samostojno izvaja “ukrepe za odkrivanje in preprečevanje dejavnosti zunaj oboroženih sil, ki so naperjene proti oboroženim silam”, kar seveda pomeni, da vojska tudi sama politično ocenjuje, katere dejavnosti so nedovoljene “dejavnosti proti oboroženim silam” in jih je torej treba preprečiti. Iz obravnavanega mnenja izvršnega sveta je sklepati, da tokrat tega ni bil sposoben ustrezno presoditi. To njegovo mnenje je treba brati v konkretnem kontekstu armijskih ocen, kaj vse da so nedopustni “napadi na JLA”, ocen Vojnega sveta 25. marca, Višnjićevega obiska pri Ertlu, sojenja četverici itd.

V zvezi z obema mnenjema Odbor posebej soglaša s tistim opozorilom predsedstva, ki pravi, “da moramo v demokratični družbi v javnosti utrjevati zaupanje v skupščinska delovna telesa ter jih zavarovati pred slehernimi pritiski, ki bi jim jemali verodostojnost in integriteto” in pripominja, da to velja tudi za najvišje državne organe.