Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 60

Sporočilo Odbora, ki so ga sredstva obveščanja objavila v četrtek, 20.oktobra 1988, je bilo s strani nekaterih političnih organov deležno ostrih kritik in nestrinjanja, ki so šla žal tudi v potvarjanje. Skupni imenovalec domala vseh kritik je takšna reinterpretacija sporočila, ki neupravičeno dolži Odbor, da poziva k “nasilju in protizakonitem postopanju”. Odbor odločno zavrača take reinterpretacije in jih ne more razumeti drugače kot zamegljevanje pravega vprašanja, ki zadeva samo izvršitev nelegalne in nelegitimne sodbe. Zanimivo je tudi, da na naše sporočilo reagirajo prav politični in ne oblastni organi, ki tako vprašanja, ki v osnovi zadevajo zagotavljanje zakonitosti, politizirajo.

Prvi in najpomembnejši cilj Odbora, ki je zapisan v ustanovni listini, je zagotavljanje korektnosti postopka proti sedaj že obsojenim Borštnerju, Tasiću, Zavrlu in Janši. Po mnenju strokovne javnosti, oblastnih in političnih organov korektnost postopka ni bila zagotovljena: v postopku sta bili kršeni ustavi, v preiskavi in na glavni obravnavi so bili kršeni obstoječi zakoni, na vprašanje o ustavnosti in naravi spornega vojaškega dokumenta še ni odgovora, politično ozadje je ostalo nepojasnjeno. Da je vse to res, potrjujejo tudi sklepi Skupščine SR Slovenije v zvezi z uporabo srbohrvaščine pred vojaškim sodiščem v Ljubljani in to, da je skupščina sprejela predlog demokratične javnosti, da ustanovi ustrezen organ za celovito preučitev okoliščin in posledic sodnega procesa.

Zaradi vsega tega je Odbor zahteval samo, da zakoniti organi SR Slovenije odložijo sklepanje o izvršitvi te sodbe vse dotlej, dokler ne bo ta sodba temeljila na ustavi in zakonih, ki so z njo v skladu, dokler ne bo pojasnjena narava spornega vojaškega dokumenta in njegova ustavnost, dokler ne bo pojasnjeno politično ozadje, ki je pripeljalo do procesa in dokler ne bo Skupščina SR Slovenije sporočila svojih stališč v zvezi s tem.

Neizpolnjevanje teh zahtev dejansko pomeni kršenje ustave in obstoječih zakonov, ki v tem trenutku, ko so potrebni skupno delovanje na temelju razuma in sporazuma ter načelno ravnanje, ruši zaupanje ljudi v spoštovanje zakonov s strani institucij sistema. Možnost državljanske nepokorščine je zato prav poziv institucijam, da spoštujejo ustavo in zakone v tej sodni zadevi. Odbor v sporočilu nikjer ni pozival k nasilju!

Razlaga državljanske nepokorščine kot pozivanja k nasilju, popolnoma sprevrača uveljavljeni politični pomen te kategorije, priča o pomanjkanju elementarne politične in pravne kulture in zlonamerno interpretira zahteve Odbora.

“Sprejemanje, ne pa tudi absolutiziranje pomena državljanske nepokorščine, je eden od razpoznavnih znakov demokratične orientacije v političnem življenju. Primeri in pojavi državljanske neposlušnosti v dejanskem političnem življenju prispevajo k širjenju demokracije in h krepitvi političnih svoboščin. Politična demokracija temelji na toleranci nestrinjanja in državljanske neposlušnosti.” (Politična enciklopedija, Beograd, 1975, stran 304).