Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 52-A

Na podlagi javno objavljenih sklepov, zapisnikov in sporočil s sej političnih in državnih organov, na podlagi različnih poročil v javnih medijih in na podlagi pismenih dokazov in sporočil, s katerimi so se posamezni člani in drugi občani obrnili na Odbor za varstvo človekovih pravic, je Odbor izdal 52. sporočilo v zvezi z verjetnim ozadjem Ljubljanskega procesa. V zadnjem mesecu dni so na Odbor prišla nova pričevanja, s katerimi dopolnjujemo 52. sporočilo. Nova dejstva so tiskana s krepkim tiskom.

V sporočilu niso navedena dejstva, ki zadevajo samo sodno zadevo (uporaba najbolj skrajnih procesnih določil, protizakoniti in protiustavni postopki preiskovalnih in sodnih organov, itd.), katera so sicer izjemno pomembna, so pa splošno znana.

Leto 1982

Spomladi leta 1982 Komite ZK v Ljubljanskem armadnem območju ostro kritizira osnutek gradiva za 12. kongres ZSMS. Enako ostro kritizira osnutek tudi Sekretariat za ljudsko obrambo SR Slovenije. Takratni podsekretar v sekretariatu za ljudsko obrambo SR Slovenije polkovnik Ivo Tominc na sejah organov RK SZDL zastopa izrazito odklonilna stališča do osnutka kongresnih dokumentov ZSMS.

Predsedstvo republiške konference ZSMS konec leta sklene, da bo zaradi posameznih vprašanj, ki jih je odprla predkongresna razprava, organiziralo problemsko konferenco o podružbljanju varnosti in obrambe.

Leto 1983

Februar

15.2.
V Beogradu poteka seja CK ZKJ o nekaterih vojaških vprašanjih. France Popit in Andrej Marinc na tej seji odpreta nekatera vprašanja v zvezi s “prilagajanjem odnosov v armadi odnosom v samoupravni družbi.”

Marec

Komisija za SLO in DS pri RK ZSMS, ki jo vodi Janez Janša, izdela osnutek gradiva za problemsko konferenco o podružbljanju varnosti in obrambe. Osnutek ostro kritizirajo v politiki in v JLA. Komite za SLO in DS SR Slovenije pod vodstvom Andreja Marinca sklene, da je treba gradivo umakniti iz razprave. Predstavniki armade postavljajo vprašanja, kdo “stoji zadaj”. Dokument, ki je govoril o nujnosti javne razprave o nekaterih vojaških vprašanjih, je bil umaknjen iz razprave, po posameznih občinah so gradivo zbirali uslužbenci državne varnosti.

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil informacije z naslednjo vsebino:
Vojaška varnostna služba je v tem obdobju začela intenzivneje spremljati delo ZSMS, tudi prek novačenja “sodelavcev”, ki so člani različnih organov ZSMS.

Leto 1984

V razpravi so spremembe zakona o vojaški obveznosti, ZSMS predlaga skrajšanje vojaškega roka. Javna razprava v organizacijah ZSMS absolutno podpre stališča predsedstva RK ZSMS. Dokumentacija se nahaja v arhivu RK ZSMS.

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil tudi informacije z naslednjo vsebino:
Varnostni organi v LAO dobijo navodilo, da naj v Sloveniji začnejo operativno spremljati delo ZSMS, novih družbenih gibanj in alternativne scene. Pri nekaterih aktivistih RK ZSMS montirajo prisluškovalne naprave, med drugim tudi v stanovanju J. Janše.

November
Novinarka A. Plavevska v NIN-u prvič javno lansira tezo, da se ZSMS zavzema za republiško armado.

Leto 1985

Marec
Vojaški tožilec v Ljubljani ppolk. Živko Mazić začne postopek pred Ljubljanskim vojaškim sodiščem po členu 224 KZ SFRJ (izdaja vojaške tajnosti) zoper Janeza Janšo zaradi člankov “Vojak kot poklic” in “Parada”, ki sta bila objavljena v tedniku Mladina in v katerih je avtor komentiral napovedano skrajšanje vojaškega roka.

Maj
Vojaški tožilec po obljubi uredništva Mladine, da ne bo objavilo obtožnice zoper J. Janšo, le-to umakne na podlagi člena 8. člena KZ SFRJ.

Leto 1986

April
12. kongres ZSMS v Krškem podpre velik del programa novih družbenih gibanj. Posebej se zavzame za razpravo o pravici do ugovora vesti.

Junij
Slovenski delegati se za razpravo o teh vprašanjih zavzamejo tudi na kongresu ZSMJ.

Oktober
Dne 22. in 28. oktobra sta bili skupni seji Predsedstva SFRJ in CK ZKJ, na katerih so sprejeli skupno informacijo, najprej označeno kot strogo zaupno, nato pa objavljeno v Delu z dne 30.10.1986 z naslovom “Informacija o temeljnih značilnostih idejnopolitičnega stanja v družbi in ZKJ in o prodiranju meščanske desnice ter drugih protisocialističnih sil”, ki govori med drugim o liberalističnem razvodnjevanju razrednega bistva socialistične demokracije, nacionalizmu, silah meščanske restavracije, separatistih, anarholiberalcih, reakcionarnem kleru, oporiščih na javni sceni v raznih združenjih, znanstvenih ustanovah, na fakultetah, v sredstvih, časopisih in revijah, v založbah, v raznih športnih in umetniških društvih in na tribunah, o napadih na JLA, o mirovnih, ekoloških, duhovnih in drugih gibanjih.

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil tudi informacije z naslednjo vsebino:
– da so varnostni organi JLA v letu 1986 dobili ukaz, da se na območju Slovenije prične z akcijo “Mladost”, ki jo je podpisal sekretar za ljudsko obrambo admiral Mamula, v okviru katere so dobili varnostni organi JLA posebna pooblastila za delo tudi izven enot in ustanov JLA;
– ukaz za operativno akcijo je bil izdan z obrazložitvijo, da so se v ZSMS infiltrirale tuje obveščevalne službe;
– začelo se je z intenzivnim zbiranjem podatkov o aktivistih ZSMS in članih uredništev posameznih javnih medijev, aktivistov družbenih gibanj, posameznih kulturnih in umetniških skupin (gledališče sester Scipion Nasice, itd.);
– uporabljale so se vsa sredstva in metode, ki jih tudi drugače uporabljajo varnostni organi v JLA (prisluškovanje, pridobivanje zaupnikov in informatorjev iz političnih organov in v uredništvih javnih glasil, obdelava vseh, ki so služili vojaški rok in ki so imeli kakršnokoli zvezo z delom v ZSMS ali uredništev);
-preko sinov, hčerk, bratov avtorjev Nove revije, Mladine, Katedre so organi varnosti JLA zbirali podatke o dejavnosti in načrtih teh uredništev;
– prišlo je do dejanskega premika delovanja kontraobveščevalne dejavnosti v politično obveščevalno službo.
– organi KOS-a imajo od tedaj pooblastila, da zasledujejo, prisluškujejo, odpirajo pisma tudi osebam (skupinam organizacijam, društvom), ki nimajo nikakršne povezave z protiobveščevalno zaščito enot.
– varnostni organi JLA so prisluškovali Željku Ciglerju, članu predsedstva RK ZSM (sedaj član IO P RK SZDL) in Borutu Šukljetu, prav tako članu predsedstva RK ZSMS in članu CK ZKJ, ki sta služila vojaški rok v Postojni in tam sprejemala obiske kolegov iz RK ZSMS.
– podobna politično-obveščevalna akcija poteka tudi na Kosovu, kjer zadeva celotno politično sfero.

Leto 1987

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil informacije z naslednjo vsebino:
V začetku leta je bil sprejet nov Pravilnik o uporabi metod in sredstev organov varnosti v JLA. Bistvena novost pravilnika je v tem, da daje možnost varnostnim organom v JLA, da metode in sredstva svojega delovanja uporabljajo tudi izven JLA in sicer proti okoljem in posameznikom, ki so ocenjeni, da sovražno delujejo proti armadi.

Dogodki v ZSMS (štafeta, dan mladosti, razprava o civilni službi) naletijo v delu jugoslovanskega tiska na ostre napade in diskvalifikacije. Revije Mladina, Nova revija, Katedra, Teleks in Tribuna objavijo vrsto kritičnih člankov proti nekaterim pojavom v JLA. Vprašanja, sprožena v ZSMS, ter kritiko v revijah nekateri visoki oficirji JLA javno ocenjujejo kot sovražno delovanje proti JLA, ki da ima kontrarevolucionarni značaj.

Spomladi 1987 Ivan Borštner izstopi iz ZKJ. Po tem dogodku ga varnostni organi JLA neprestano zasledujejo in večkrat zaslišujejo. I. Borštner svojo izstopno izjavo iz ZKJ odnese na uredništvo Mladine in jo preda Davidu Tasiću.

Julij

V ZSMJ poteka kandidacijski postopek za predsednika mladinske organizacije Jugoslavije. Po ključu je na vrsti Slovenija. Kandidatoma za to funkcijo iz Slovenije Borutu Šukljetu in Željku Ciglerju, ki služita vojaški rok, očitajo nekatera nesprejemljiva stališča, med drugim jima podtikajo tudi sodelovanje s tujimi obveščevalnimi službami. V postopek se vmeša predsedstvo CK ZKJ, ki v posebnem pismu predsedstvu ZSMJ izrazi svoje pomisleke o kandidaturi mladincev iz Slovenije. Nobeden izmed slovenskih kandidatov ni bil izvoljen.

September

23.9.
V Beogradu je bila seja Komiteja ZKJ v JLA, na kateri je Branko Mamula, zvezni sekretar za ljudsko obrambo med drugim dejal: “Tudi ob tej priložnosti poudarjam, da se napadi na armado nadaljujejo z nezmanjšano ostrino. Na straneh Nove revije in nekaterih drugih časopisov se grobo etiketira starešinski kader in to z očitnim namenom, da bi ga politično diskvalificirali, ugled armade v družbi pa zmanjšali. Napadajo proračun kot materialno osnovo JLA, nenehno aktualizirajo vprašanje civilnega služenja vojaškega roka, armadi cinično pripisujejo pučistične ambicije, narašča pa tudi število fizičnih napadov na vojaške osebe.”

December
11.12.
Uslužbenec državne varnosti Drago Isajlović je po nalogu Ljubljanskega preiskovalnega sodnika zaslišal v. d. glavnega in odgovornega urednika Nove revije Bogdana Novaka in avtorja Viktorja Blažiča zaradi njegovega članka Yugoslavia’s Security Dilemas ali Država na dražbi, v katerem Blažič polemizira s tezo, da je vojska v Jugoslaviji edina sila, ki je še sposobna rešiti državo. Članek je bil objavljen v Novi reviji št. 61-62, ki je izšla že julija 1987. leta.

25.12
Vojaška varnostna služba v Sarajevu z grožnjami prisili k sodelovanju Toneta Gosaka, ki podpiše 30 strani dolgo priznanje ter izjavo o sodelovanju z varnostnimi organi JLA tudi po služenju vojaškega roka.

Leto 1988

Januar

8.1.
Poveljnik LAO general Višnjić izda povelje št. 5044-3, za katerega vsi znaki kažejo, da se nanaša na naloge JLA v primeru “notranje nevarnosti”.

Konec januarja Miran Frumen, uslužbenec RSNZ prvič zahteva sestanek z Robertom Botterijem, glavnim urednikom Mladine pod pretvezo, da dela na vprašanjih v zvezi s tujimi novinarji. Pod isto pretvezo je Miran Frumen zahteval sestanke z urednico Tribune Ružo Barič.

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil tudi informacije z naslednjo vsebino:
Organi varnosti JLA so protizakonito preiskali prostore DO Mikro Ada.

Februar 1988

Sredi meseca so organi varnosti JLA v vojašnici Kozara v Banja Luki z grožnjami prisilili k sodelovanju Čedomirja Žegarca, ki je pozneje obremenilno pričal v procesu proti Tomu Bogataju. Podpolkovnik varnostne službe JLA je ob prvem srečanju Žegarcu izjavil, da “doslej v Sloveniji še niso zapirali, ampak glede na situacijo, kakršna je, bodo morali začeti in bodo začeli zapirati.”

Odbor je o dogajanjih tega obdobja dobil tudi informacije z naslednjo vsebino:
V Sarajevu je bilo sklicano posvetovanje varnostnih organov v JLA. Bogatajev primer je bil izpostavljen kot vzorčna metoda za delo varnostnih organov v okviru operacije “Mladost”.

13. 2.
V JLA je sprejeta “Informacija o merama protiv nosioca napada na JNA”

17.2.
V Beogradu je zasedalo predsedstvo SFRJ in v sporočilu s svoje seje med drugim zapisalo:
“Napadi na JLA, oborožene sile v celoti in na obrambno sposobnost države, predstavljajo sestavni del okrepljenih napadov na pridobitve naše revolucije, na z ustavo določeni družbeno-politični sistem, na Federacijo in so del poskusov destabilizacije situacije v državi in spodkopavanja mednarodnega ugleda in pozicije Jugoslavije. Zaradi tega je tako pisanje v neposrednem nasprotju z ustavo in zakoni SFRJ. Predsedstvo SFRJ opozarja na nevarnost podcenjevanja destruktivnih ciljev klevetniške kampanje proti JLA v nekaterih okoljih in poudarja, da morajo vsi državni organi in družbeni dejavniki, predvsem tam, kjer se ti napadi pojavljajo, pa tudi v državi kot celoti, v mejah svojih z ustavo določenih pravic in dolžnosti ukrepati.”

Predsednik odbora za Ljudsko obrambo zveznega zbora skupščine SFRJ Bogdan Tankosić je za Tanjug govoril o “napadih na JLA”. Dejal je, da ” bi lahko glede na silovitost teh napadov celo trdili, da gre za posebno idejnopolitično izhodišče, ki je naperjeno proti z ustavo določenemu sistemu obrambe ter značaju in vlogi JLA v tem sistemu.”

18. 2.
V JLA je sprejeta informacija “Napadi na JNA kroz sredstva javnog informisanja”.

Marec

Toneta Gosaka tik pred odhodom iz JLA v Sarajevu seznanijo s Stupa Boškom, majorjem varnostne službe v JLA iz Ljubljanskega armadnega območja, ki mu je ukazal, da mora v civilu spremljati kapetana pravne službe Mirana Kajfeža, ki želi izstopiti iz JLA. Miran Kajfež je bil kasneje branilec Ivana Borštnerja v Ljubljanskem procesu. Tone Gosak je moral pred odhodom iz JLA tudi podpisati izjavo, da bo obremenilno pričal proti Tonetu Bogataju.

10. 3.
Narodna armija objavi članek o specialni vojni. V članku se kot oblika specialne vojne našteva predvsem pisanje nekaterih revij v Sloveniji. V isti številki je objavljena vrsta prispevkov, ki obravnavajo pisanje sredstev javnega obveščanja v Sloveniji.

25.3.
V Beogradu je bila seja vojaškega sveta, ki je po zakonu strokovno-posvetovalni organ zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Na seji so bile sprejete naslednje ocene:
-da gre za usklajene in odkrite napade sil, ki so začele posebno, specialno vojno z očitno subverzivnimi nameni;
-da se kompromitira starešine JLA in razbija enotnost armade;
-da se preusmerja in odvrača mlade od vojaških poklicev;
-da se želi preprečiti nadalnje sodelovanje JLA z oboroženimi silami prijateljskih in neuvrščenih dežel in osvobodilnih gibanj;
-da gre za specialno vojno, v kateri so redakcije izvajalci naročil tistih, ki stojijo za njimi;
-da se vse to dogaja v Sloveniji in da imajo te dejavnosti protirevolucionarno vsebino.

Odbor je v zvezi s temi ocenami dobil informacije z naslednjo vsebino:
Stališča vojaškega sveta so bila sprejeta na podlagi poročil Komiteja ZKJ v LAO in Varnostnih organov v LAO.

Stališča vojaškega sveta so se pojavila nekaj dni pred napovedano sejo predsedstva CK ZKJ o teh vprašanjih. Predsednik predsedstva SFRJ Lazar Mojsov in predsednik predsedstva CK ZKJ Boško Krunić nista bila seznanjena niti s terminom niti z vsebino seje vojaškega sveta, ki je sprejemal izrazito politične ocene.

Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je v odgovoru na delegatsko vprašanje Vike Potočnik, ki ga je postavila 12. julija 1988, na seji odbora Zveznega zbora skupščine SFRJ, odgovoril: “Ocene sa sednice Vojnog saveta održane 25.03.1988. godine, u delu koji se odnosi na napade na JNA, ni u čemu ne izlaze iz okvira ocena i zaključaka koje je o tome prethodno donelo Predsedništvo SFRJ (na seji 17.2.1988, op. Kolegij), več se, naprotiv, u celini zasnivaju na njima, pa zbog toga nije postojala ni potreba posebnog obaveštavanja predsednika Predsedništva SFRJ o njihovom prihvatanju.”

26. 3
Po seji vojaškega sveta je Komandant LAO dobil navodilo, da se pogovori s predstavniki republiškega sekretariata za notranje zadeve glede varnostnih akcij, ki bi jih bilo treba na podlagi teh ocen narediti v Sloveniji. Šlo je za oceno situacije, ki bi nastala v primeru, če bi vojaški tožilec na podlagi ocen vojaškega sveta začel kazenski pregon zoper pisce nekaterih člankov o JLA, če bi bil v zvezi s tem odrejen preiskovalni pripor in ali je verjetno, da bi prišlo do protestnih zborov…

General Višnjić je izpolnil navodilo in se sestal najprej z Ertlom in Erženom, nato pa so se vsi skupaj sestali s predsednikom CK ZK Slovenije Milanom Kučanom in članom predsedstva SFRJ iz Slovenije Stanetom Dolancem. Vsem štirim je ponovil navodilo, vendar so zavrnili tak način komuniciranja.

Neposredno po seji vojaškega sveta je uslužbenec RSNZ Miran Frumen obiskal glavnega urednika Mladine Roberta Botterija. “Neznansko ga je zanimalo, če se ni mogoče v zadnjem času na Mladini oglasil kakšen oficir in nam predal kakšnih dokumentov.”

29. 3.
V Beogradu je bila seja predsedstva CK ZKJ. Sklicana je bila “zaradi razprave o osnutku stališč v zvezi z napadi na JLA”. V osnutku stališč so bile ocene, “da gre za zavestno in koordinirano odkrito aktivnost sil specialne vojne z očitno subverzivnimi nameni, za zvezo s sovražno emigracijo, da so redakcije samo izvajalci tistih, ki stojijo za njimi.”

V osnutku stališč so bile ocene, ki so povsem (dobesedno) identične z ocenami vojaškega sveta. Slovenski predstavniki na seji (Milan Kučan, Franc Šetinc, Štefan Korošec, Boris Muževič) so zavrnili te ocene. Ostali člani predsedstva CK ZKJ so menili, da je povsem normalno, da je vojaški svet razpravljal o teh pojavih v Sloveniji.
Predlagani osnutek stališč menda ni bil sprejet.

V Beogradu je bila skupna seja odbora za ljudsko obrambo, odbora za notranjo politiko in komisije za nadzor dela službe državne varnosti v skupščini SFRJ. Obravnavali so “napade na JLA v nekaterih mladinskih revijah in časopisih v Sloveniji in tudi drugih krajih Jugoslavije”.

April

27.4
V Ljubljani je F. Popit sprejel nekatere generale JLA. Navzočim je spregovoril Milan Kučan in med drugim dejal: “V Sloveniji smo se jasno opredelili do nekaterih člankov v časopisih, zato ne moremo sprejeti posploševanja na osnovi teh prispevkov, še manj pa obsodbe brez argumentov, da gre za kontrarevolucijo in oblike specialne vojne. Ščuvanje enega naroda proti drugemu bi morali imeti za kaznivo dejanje.”

Maj

10.5.
Ob 17. uri je Miran Frumen, uslužbenec državne varnosti, poklical glavnega urednika Mladine Roberta Botterija in zahteval, da ustavijo 19. št. Mladine, v kateri naj bi bil objavljen del Kučanovega stenograma. Svojo zahtevo je skril za ime načelnika oddelka za zatiranje kriminalitete UNZ Ljubljana mesto Romana Jegliča.

20.5.
Odbor je o dogajanjih tega dne dobil informacije z naslednjo vsebino:
V Ljubljano je prispela večja skupina oficirjev Varnostne uprave Genaralštaba JLA iz Beograda. Vodil jo je polkovnik Novaković.

30.5.
Vojaška varnostna služba izda sklep o priporu zoper Ivana Borštnerja.

Odbor je o dogajanjih tega dne dobil informacije z naslednjo vsebino:
Ob 9.00 je načelnika UNZ Ljubljana-mesto Milana Domadenika poklical šef centra Službe državne varnosti pri RSNZ Prebil in zahteval 4-5 kriminalistov za hišno preiskavo. Prebil ni hotel povedati, pri komu naj bi izvedli preiskavo, ker da je zadeva še vedno vprašljiva in da o njej odločajo “višji”. Z isto zahtevo se je obrnil tudi direktno na Romana Jegliča, načelnika oddelka za zatiranje kriminalitete UNZ mesta Ljubljana. Milan Domadenik v prisotnosti Jegliča pokliče Ertla, ki potrdi te zahteve in ponovi, da mora Domadenik upoštevati zahteve centra Službe državne varnosti.

31.5.
Ob 6.30, tako rekoč istočasno, začnejo vojaški varnostni organi hišno preiskavo pri zastavniku Ivanu Borštnerju v pisarni in njegovem stanovanju v Škofji Loki, uslužbenci državne varnosti pa v stanovanju in poslovnih prostorih, kjer je zaposlen Janez Janša. Ivana Borštnerja in Janeza Janšo aretirajo in priprejo. Ivan Borštner isti dan poda pisno izjavo v kateri napiše, da je sporno fotokopijo izročil Tasiću.
Junij

1.6.
Ob 17.30 Miran Frumen (SDV) in Zvonko Hrastar (UNZ Lj.-mesto) predata Janeza Janšo skupaj z zajetno aktovko “gradiva” vojaškemu preiskovalnemu sodniku.

3.6
Zadnji sestanek med Miranom Frumnom in Robertom Botterijem. Frumen je ponovno vprašal, če ni uredništvo v zadnjem času od nekega oficirja prejelo nekakšnih dokumentov.

4.6.
Na Mostu na Soči aretirajo Davida Tasića, ga privedejo v vojaški pripor v Ljubljani. V priporu so mu bili odvzeti ključi uredništva Mladine.

Z odločbo št. KI 53/88 vojaški preiskovalni sodnik Milan Ranić začne preiskavo zoper Janeza Janšo in Ivana Borštnerja. V odločbi vojaškega preiskovalnega sodnika, je tudi opis spornega povelja: “…naredjenje Komandanta ljubljanske armijske oblasti strogo pov. br. 5044 – 3 od 8.1.1988 godine, koje razradjuje konkretne zadatke pojedinih jedinica i komandi ljubljanske armijske oblasti u zaštiti imovine, objekata i opreme oružanih snaga u slučaju nasrtaja na njih…”.

5.6.
Preiskava prostorov uredništva Mladine. Po petih minutah uslužbenec Državne varnosti Drago Isajlović na Tasićevi pisalni mizi odkrije primerek sporne fotokopije.

Odbor je o dogajanjih tega dne dobil informacije z naslednjo vsebino:
Del oficirjev Varnostne uprave, ki so v Ljubljano prispeli 20. maja, se tega dne vrne v Beograd.

Vojaški tožilec je začel kazenski pregon zoper pisce nekaterih člankov o JLA, v zvezi s tem je bil odrejen preiskovalni pripor in prišlo je do protestnih zborov…

6.6.
Predsedstvo CK ZKS je obravnavalo postopek zoper Borštnerja, Janšo in Tasića ter v svojih stališčih med drugim zapisalo, da ” Predsedstvo CK ZKS zahteva, da se dosledno spoštujejo ustava in zakoni in da se javnost in s tem tudi zveza komunistov – seznani z vsemi dejstvi in pravno podlago za uvedbo postopka zoper omenjene občane.”

7.6.
Izvršni odbor predsedstva RK ZSDL Slovenije v zvezi s preiskovalnim postopkom sprejme stališče, v katerem med drugim pravi, da :”…ni mogoča demokracija brez javnosti in da je ravno javnost največji garant za to, da ne bi bile ponovljene nekatere napake iz preteklosti.”

9.6.
V Književnih listih v Delu je Mitja Ribičič objavil epigram z naslovom: “Po zgledu brionskega plenuma – Če hoče družba vojski biti kos, je dolžna urediti KOS.”

14.6.
General Ivo Tominc je na seji P RK SZDL Slovenije ostro napadel slovensko politiko, Odbor za varstvo človekovih pravic, slovenske zdravnike, prejudiciral sodbo in govoril o napadih na pripadnike JLA in njihove družine širom po Sloveniji.

Predsednik predsedstva SRS Janez Stanovnik je demantiral trditve generala Tominca. Njegova prva ugotovitev – v Tominčevem tekstu je toliko netočnosti kolikor je stavkov.

Načelnik UNZ Ljubljana-mesto pošlje pismo predsednici Skupščine mesta Ljubljana Nuši Kerševan in predsedniku mestnega komiteja za SLO in DS, ki je hkrati sekretar mestnega komiteja ZKS in član Sveta za varstvo ustavne ureditve pri Predsestvu SR Slovenije, Iztoku Winklerju. V pismu je pojasnil dejansko vlogo UNZ Ljubljana mesto pri hišni preiskavi in aretaciji Janeza Janše. To pismo posreduje tudi članom komiteja za SLO in DS mesta Ljubljane (v komiteju so predstavniki vseh DPO, tudi ZSMS).

15.6.
UJV zanika vesti o domnevnih napadih na pripadnike JLA

Viceadmiral Stane Brovet na seji v Beogradu govori že o izsledkih preiskave, ki še ni končana in ponovi trditve o napadih na pripadnike JLA v Sloveniji.

16.6.
V Ljubljani se je sestala Skupina delegatov vseh zborov skupščine SR Slovenije za SLO in DS, ki je obravnavala vprašanja in pobude, ki jih je sprejela Skupščina SRS v zvezi z delom organov za notranje zadeve v postopkih zoper Janšo, Borštnerja in Tasića. Prisotna sta bila tudi član predsedstva SRS in predsednik Sveta za varstvo ustavne ureditve Andrej Marinc in republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Tomaž Ertl je delegate informiral o vlogi organov za notranje zadeve pri aretaciji Janše in Tasića. Citiral je vse možne zakone, med drugim je rekel tudi naslednje: “Odločitev o začetku postopka torej sprejme organ, ki je ocenil, da obstojijo vsi dokazi za opravičen sum kaznivega dejanja. V tem primeru uprava za notranje zadeve Ljubljana mesto, ki je v okviru teh zakonskih določil in pooblastil v ZKP (154. člen, 206. člen, 210. člen, 209. člen, 211. člen) pri Janši opravila hišno preiskavo na domu in na delovnem mestu ter pri tem na delovnem mestu našla in zasegla dokument, iz katerega je moč sklepati, da gre za zaupen vojaški dokument.”

Andrej Marinc na isti seji izjavi, da “je predsedstvo SR Slovenije preverilo celoten postopek in ugotovilo, da je dosedaj potekal na pravnih in zakonskih osnovah in da je bilo delovanje organov za notranje zadeve pravno korektno ter da zaradi tega ni podlage za razna sumničenja, ki vznemirjajo javnost.” To njegovo izjavo je objavil samo zagrebški Vjesnik.

21.6.
Odbor za varstvo človekovih pravic, RK ZSMS in UK ZSMS Ljubljana organizirajo v Ljubljani kulturni miting v podporo Janši, Borštnerju in Tasiću, ki se ga udeleži več kot 35 000 ljudi.

22. in 23.6.
Skupščina SR Slovenije sprejme stališče v katerem pravi, da na podlagi doslej znanih podatkov meni, da so organi za notranje zadeve ravnali v okviru pooblastil, ki jih imajo po ustavi in zakonu, obenem pa pravi, da je potrebno čimprej ustanoviti posebno delovno telo Skupščine SR Slovenije za nadzorstvo nad zakonitostjo dela organov državne varnosti.

27.6.
CK ZKS podpre stališča predsedstva CK ZKS z dne 6.6. 1988 o celotni zadevi, stališča Skupščine SR Slovenije in glavne pobude v javnosti in SZDL.

28.6
Na 20. seji CK ZKS Milan Kučan pojasni svoj nastop in ozadje magnetograma s seje predsedstva CK ZKJ 29. marca 1988.

30.6
Načelnik UNZ Ljubljana mesto je v izjavi, ki jo je ljubljanski Dnevnik objavil 1.7.1988, odločno zanikal Ertlovo trditev delegatov skupščine: “Odločitev o začetku postopka tako nismo sprejeli na UNZ Ljubljana mesto in v tem smislu bi bilo potrebno spremeniti tudi magnetogram s seje skupine delegatov za SLO in družbeno samozaščito SR Slovenije”. Na tej seji je namreč Tomaž Ertl izjavil, da je odločitev sprejela UNZ Ljubljana mesto. Njegovo izjavo potrjuje tudi pričevanje J. Janše, ki je za Mladino povedal, da nihče izmed delavcev UNZ Ljubljana mesto ni sodeloval pri njegovem zaslišanju ter dejstvo, da je bil kot odgovorna oseba, ki je vodila preiskavo, na vojaškem sodišču zaslišan kot priča prav delavec RSNZ Miran Frumen.

Veliko vprašanje je, zakaj je Tomaž Ertl hotel na vsak način prikriti instanco oz. osebo, ki je odločila o začetku postopka? Očitno je to zelo pomembno vprašanje, saj je republiški sekretar dajal delegatom Skupščine SRS, ki so ga izvolili na funkcijo, neresnične podatke o tem.

V Teleksu št. 26 z dne 30.6.1988 je bil objavljen intervju z Mitjem Ribičičem, v katerem je ta med drugim dejal: “Kar zadeva moj epigram o KOS-u, je hud, nič manj hud od mojega gesla “S knjigo nad knjigo”, ki ga je Dragosavac napadel kot kontrarevolucionarno. No, s tem epigramom sem mislil na dejstvo, da je KOS tudi po Brionskem plenumu ostal nedotakljiv, siva eminenca-vse do danes…. No, aktualnost epigrama o KOS-u je v tem, da težnja, da bi se vojska dvignila nad partijo in nad družbo, ne velja samo za Slovenijo, ampak tudi v federalnih odnosih. Te tendence je treba po zgledu brionskega plenuma ostro obsoditi.”

Julij

5.7.
Načelnik UNZ Ljubljana mesto napiše 8 strani dolgo pismo predsedniku izvršnega sveta Dušanu Šinigoju in mu pojasni vse okoliščine v zvezi s hišno preiskavo in aretacijo Janeza Janše.

7.7.
Iniciativni odbor za ustanovitev Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri P RK SZDL Slovenije s posebnim pismom obvesti Predsedstvo SFRJ v katerem pravi, da “… ima podatke in dokumente, ki opozarjajo na možnost, da bi vojaška varnostna služba ali njeni posamezni deli ali celo posamezni delavci te službe z nedovoljenimi in po 190. in 191. členu kazenskega zakonika SFRJ kaznivimi grožnjami, izsiljevali in z grdimi ravnanji pridobivali posamezne vojake za politične provokatorje.”

18.7
Začne se glavna obravnava pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. V zapisnik obravnave se večkrat zapiše ugotovitev, da “sovražna opozicija na ulici z izgredi ovira delo sodišča”.

20.7.
Na seji družbeno političnega zbora Skupščine SR Slovenije sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl odgovarja na vprašanja Toneta Anderliča, naj pojasni izjavo načelnika uprave za notranje zadeve Ljubljana mesto Milana Domadenika Ertl pravi: “…moram reči, da sem izvršni svet informiral o kompletnem postopku in nastalih razmerah, seveda je izvršni svet tudi sam spremljal te razmere. Izvršni svet je informacijo sprejel in ugotovil, da republiški sekretariat za notranje zadeve ni ravnal v nasprotju z zakonitimi pooblastili…. To kar je bilo za načelnika uprave za notranje zadeve zgleda nesprejemljivo je, ker je razumel, kot da se odgovornost za začetek postopka neposredno nalagane. Jaz tega nisem rekel, sem pa rekel da odločitev o začetku postopka sprejme organ, ki oceni, da obstojijo vsi dokazi za upravičenost kaznivega dejanja, v tem primeru Uprava za notranje zadeve Ljubljana mesto. Na področju uprave Ljubljane mesta deluje tudi posebna organizacijska enota državne varnosti, zato sem jo jaz tudi v tem pojasnilu postavil na prvo mesto, tako da je sam postopek bil izveden tako z delavci državne varnosti in tako kot piše sam načelnik v tej javni objavi s kriminalisti in milico uprave za notranje zadeve Ljubljana”.

27.7
Izrečena je bila sodba pred vojaškim sodiščem. Na dan pridejo mnoga nova dejstva. Organi varnosti JLA in vojaški tožilec so se posebej zanimali za magnetogram razprave Milana Kučana, za delo ZSMS, za razmere v uredništvih javnih medijev. V obrazložitvi sodbe med drugim piše tudi, da je Borštner vsebino povelja “… razumel in ocenil kot nekakšno nevarnost in ogroženost za poedince in za narod na področju na katerem živi, v slučaju nekih neredov ipd.”, “vsebino pa je ocenil kot zelo nevarno”, “da dokument predstavlja nevarnost za to ljudstvo”, “vsebino dokumenta je razumel tudi kot nekakšno bojazen za svoj slovenski narod”. Janša naj bi “svoje intelektualne sposobnosti napačno usmeril v pisanje nesprejemljivih člankov.”

Isti dan je zasedal plenum CK ZKS. Na njemu je Milan Kučan med drugim dejal: “Nobene države, v kateri ni zagotovljena svoboda uporabe slovenskega jezika in njegova enakopravnost Slovenci ne morejo smatrati za svojo državo.

Avgust

4.8.
Narodna armija objavi nepodpisan uvodnik, v katerem med drugim piše: “Med prostorom na Roški cesti v Ljubljani, kjer se je cele dneve hujskaško dvigoval glas zoper Vojaško sodišče in JLA in med uradnimi reakcijami vseeno obstaja neka povezava. Ta povezava ni ostala brez odmeva, le to še ni jasno, kdo je koga poslušal: nekateri najuglednejši politiki ulico ali ona njih?”

September

2.9.
Odbor je o dogajanjih tega dne dobil informacije z naslednjo vsebino:
Varnostni organi JLA na zveznem posvetu v Ljubljani analizirajo Ljubljanski proces in ocenijo svojo vlogo v njem.

Odbor dobi prve informacije, da je SDV začela akcijo zbiranja informacij o aktivistih Odbora po občinah.

Predsedstvo SRS drugič odgovori na vprašanje Odbora v zvezi z vsebino spornega vojaškega povelja št. 5044-3. V svojem odgovoru potrdi, da je pristojno za oceno povelja in da bo dalo mnenje o njegovi ustavnosti.

I. Borštnerja, ki je na zdravniških pregledih na Vojnomedicinski akademiji v Beogradu, tam v nasprotju z zdravniško etiko zaslišujejo o dejavnosti Odbora in o njegovih članih. Na koncu mu izdajo potrdilo, da je sposoben za vojaško službo.

26.9.
Prvi del seje drugostopenjskega senata pred Vrhovnim vojaškim sodiščem v Beogradu v zadevi proti sodbi ljubljanskega vojaškega sodišča v zadevi Borštner, Tasić, Zavrl, Janša.

27.9
Seja drugostopenjskega senata pred Vrhovnim vojaškim sodiščem v Beogradu v zadevi proti sodbi sarajevskega vojaškega sodišča v zadevi Bogataj.

28.9
Seja skupščine SR Slovenije, na kateri so med drugim obravnavali skupščinska stališča v zvezi z postopkom proti BTZJ ter sprejeli sklep o ustanovitvi posebne skupščinske komisije, ki naj razišče politično ozadje primera.

30.9
Nadaljevanje in konec seje drugostopenjskega senata Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu v primeru BJZT. Obtoženi se iz protesta seje niso udeležili.

Oktober

14.10.
Novinarjem v Beogradu razdelijo sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča, v kateri so potrjene zaporne kazni Borštnerju, Zavrlu in Janši, Tasiću pa je kazen zvišana na 10 mesecev zapora. Istočasno je novinarjem sporočeno, da je zaporna kazen potrjena tudi Tomu Bogataju.

Sodbe so bile sporočene nekaj dni pred 17. sejo CK ZKJ ter v času najaktivnejših pritiskov na Slovenijo v zvezi z ustavnimi amandmaji.

**************
Obstaja utemeljen sum, da so najaktivnejšo operativno vlogo v okviru politično-obveščevalne akcije Mladost odigrali naslednji pripadniki Varnostne službe JLA: polkovnik Novaković, polkovnik Marijan Kranjc, podpolkovnik Emin Malkoć, podpolkovnik Bizjak, podpolkovnik Mutić, podpolkovnik Fikret Muslimović, major Boško Stupa, kapetan Ekrem Halihodžić, kapetan Veroljub Pavlović, zastavnik Tahirović
ter pripadniki RSNZ in Službe državne varnosti: Tomaž Ertl, Eržen, Prebil, Miran Frumen in Drago Isajlović.

Na odbor še vedno prihajajo pričevanja , ki pojasnjujejo ozadje sodnega primera. Odbor bo o vseh pričevanjih sproti obveščal javnost, dokaze pa bo odstopil pristojnim skupščinskim telesom.
Sporočilo odbora št. 52-A