Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 38

Tajna glavna obravnava pred vojaškim sodiščem v Ljubljani se je danes nadaljevala z zaključnimi govori strank. Vojaško sodišče tudi danes ni odpravilo pripora zoper Ivana Borštnerja, Janeza Janšo in Davida Tasića, čeprav je dokazni postopek že končan. Možno je, da bo razsodba razglašena že jutri, lahko pa jo bo sodišče razglasilo šele tri dni po koncu glavne obravnave.

Danes se je pred vojaškim sodiščem na Roški 2 zbralo kakih 2000 ljudi, ki so mirno in dostojanstveno izražali svoj protest.

Odbor je v svojem sporočilu javnosti št. 37, upoštevajoč s tem tudi stališča Skupščine SRS in Predsedstva RK SZDL, opozoril, da se končuje šele sojenje na prvostopnem sodišču in da obstaja možnost, da bo Vrhovno vojaško sodišče v pritožbenem postopku zaradi očitnih nezakonitosti zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Ta možnost vsaj formalno seveda še vedno obstaja, žal pa je predsednik Vrhovnega vojaškega sodišča v svojem sporočilu javnosti tri pomembne možne pritožbene razloge (tajnost sojenja, izključitev civilnih odvetnikov in sojenje v srbohrvaščini) že kar vnaprej označil za neutemeljene. Tudi če predsednik ne bo član pritožbenega senata, je jasno, da pomeni takšno vnaprejšnje predsednikovo zavzemanje stališč o vprašanjih, o katerih bo pritožbeni senat šele odločal, skrajno nedopustno in neverjetno grobo prejudiciranje. V demokratični državi bi tako huda napaka najbrž morala pripeljati do odstopa ali odstavitve pravosodnega funkcionarja, ki jo je zagrešil.

To še toliko bolj, če si pri tem dovoli celo potvoriti zahteve, ki jih nato nepooblaščeno in grobo prekoračujoč svoje pristojnosti zavrača. Predsednik Vrhovnega vojaškega sodišča je namreč zavrnil domnevne trditve v Sloveniji, da sporno sojenje krši tudi “slovensko kazensko zakonodajo”, kar bi bila seveda absurdna trditev – izognil pa se je odgovoru na ocene, ki so bile v Sloveniji res sprejete, celo v Skupščini in Predsedstvu SRS, namreč ocene, da je s tem poleg Ustave SFRJ kršena tudi Ustava SR Slovenije. Vojaška sodišča so res organi federacije, niso pa eksteritorialni organi (enako kot npr. carinarnice, ki že dolgo spoštujejo ustavno določbo o slovenščini kot njihovem poslovalnem jeziku v Sloveniji). Zato seveda tudi za vojaška sodišča velja določba Ustave SRS, da morajo vsi državni organi na območju Slovenije poslovati v slovenskem jeziku, ne le slovenskim strankam zagotavljati prevajanje.

Da je slovensko ustavo “spregledal” predsednik Vrhovnega vojaškega sodišča, je že dovolj hudo (zlasti, ker je bil nanjo vnaprej opozorjen). Da pa je to storilo celo Predsedstvo SFRJ, ki bi mu morala biti ustavnost in varstvo enakopravnosti jugoslovanskih narodov temeljno vodilo pri vsem njegovem delu, pa je neverjetno dejanje. Upamo, da ga bo ustrezno kvalificirala Skupščina SR Slovenija kot vrhovni organ oblasti in suverenosti SR Slovenije in da ji bo ob tem član Predsedstva SFRJ Stane Dolanc izčrpno pojasnil svoje ravnanje in svoja stališča o tem vprašanju, ki so javnosti doslej še neznana.

Vse doslej javnosti ni bilo dano nobeno zadovoljivo pojasnilo glede pomena vojaške skrivnosti, katere domnevna izdaja je predmet sodnega postopka. Vojaško sodišče edino na osnovi kvalifikacije te skrivnosti, to je, da naj bi se z njenim razkritjem hudo ogrozila varnost države (zunanja ali takoimenovana “notranja” ?), utemeljuje vrsto svojih izrednih ukrepov s katerimi so pomembno zožene pravice obrambe obdolžnecev, zlasti pa odvzeta možnost svobodne izbire zagovornika in v celoti izključena javnost postopka. V tej zvezi Odbor pripominja, da je tudi že IO RK ZSDL Slovenije zahteval naj se javnosti sporočijo temeljne opredelitve te skrivnosti. Odbor ponovno poudarja, da je popolna izključitev javnosti iz postopka v vsakem primeru neupravičena, saj bi bil cilj varovanja skrivnosti lahko prav tako dosežen le z delno izključitvijo javnosti, tj. le ob izvedbi dokazov o tej skrivnosti. Zato Odbor podpira tudi predlog treh občanov skupščini SRS, naj predsedstvo SRS poda skupščini in javnosti svojo oceno, ali je vsebina spornega vojaškega povelja sploh zakonita – z bistvenim dodatkom, da bi bilo treba preveriti predvsem ustavnost in ne le zakonitost tega povelja.