Sporočilo Odbora za varstvo človekovih pravic št. 32

Pred glavno obravnavo proti obtoženim Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću, Franciju Zavrlu in Janezu Janši, ki bo v ponedeljek, 18. julija 1988, ob 7.30 uri, na Roški 2 v Ljubljani, je Odbor sprejel naslednjo izjavo:

V dosedanjem postopku so bile s strani organov za notranje zadeve, vojaških preiskovalnih in vojaških pravosodnih organov storjene nekatere očitne kršitve zakonitosti in korektnosti postopka, obstaja pa tudi upravičen dvom v zakonitost in korektnost nekaterih drugih dejanj teh organov. Te kršitve so:

1. Organi za notranje zadeve so nezakonito preprečili Davidu Tasiću, da bi podpisal pooblastilo svojemu odvetniku.

2. Sklep o podaljšanju pripora za priprte Borštnerja, Janšo in Tasića tudi za čas po končani preiskavi je nezakonit, saj druga točka 2. odstavka 191. člena, ki določa priporni razlog, na katerega se sklicuje sklep o podaljšanju pripora, pravi, da se sme zoper osumljeno osebo pripor odrediti samo, “če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala preiskavo s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce;”

Domnevna nevarnost uničenja sledov s strani priprtih je prenehala že takrat, ko so zasegli listini v Janševi in na Tasićevi mizi, tako, da ta priporni razlog že tudi do sedaj ni obstajal in ga zato tudi po vložitvi obtožnice ni več. Nevarnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce pa od vložitve obtožnice dalje ni več dopusten priporni razlog, saj navedena zakonska določba jasno in nedvoumno predpisuje, da je takšna nevarnost priporni razlog lahko samo, če bi bila zaradi nje ovirana preiskava. Toda preiskava zoper tri priprte je bila ravno že končana, medtem ko preiskava zoper Zavrla sploh ni bila uvedena, ker je vojaški tožilec pač ni štel za potrebno.

3. Franci Zavrl je vložil ugovor zoper obtožnico v zakonskem roku, pa je vojaško sodišče, kot je bilo v njegovem pojasnilu sporočeno, “domnevalo”, da tega ne bo storil, in je kar proglasilo pravnomočnost obtožnice, čeprav tega ne bi smelo storiti.

4. Franciju Zavrlu tudi niso v redu vročili vabila za glavno obravnavo, s čimer je bil kršen 3. odstavek 281. člena zakona o kazenskem postopku, ki izrecno določa, da mora biti vabilo vročeno tako, da obtoženemu “… ostane med vročitvijo vabila in dnevom obravnave zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa 8 dni.” Franci Zavrl pa je vabilo prejel samo 6 dni pred obravnavo, ker je vojaško sodišče spet “domnevalo”, da bo čez vikend v bolnišnici,ne pa, da bo dobil izhod.

Upravičeni dvomi v zakonitost in korektnost postopka pa zadevajo predvsem:

1. Obstoj jasnih indicov, da je celoten postopek začet po vzorcu, ki spominja na primere iz povojne zgodovine, ko se najprej sprejema politično oceno (v tem primeru ocena o domnevni kontrarevoluciji v Sloveniji), potem pa na podlagi take politične ocene intervenirajo organi za notranje zadeve, preiskovalni in pravosodni organi.

2. Dejstvo, da so organi za notranje zadeve in vojaški preiskovalni in pravosodni organi v celotnem postopku uporabljali najbolj skrajne določbe procesne zakonodaje in tako totalno okupirali pravni prostor izrecno v škodo osumljenih in obtoženih (pripor med in po preiskavi, izločitev civilnih advokatov in predlog, naj bo na glavni obravnavi javnost izključena).

3. Ravnanje organov za notranje zadeve: o vlogi ONZ so bile dane nasprotujoče si informacije. Še vedno ni pojasnjeno, kdo je dal nalog za hišno preiskavo na domu in delovnem mestu Janeza Janše in na podlagi kakšnega suma, saj sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl očitno ne more našteti vseh elementov kaznivega dejanja, ki so potrebni za intervenco ONZ. Ni pojasnjeno, kateri oddelek ali služba organov za notranje zadeve je vodila celoten postopek in kakšno je bilo njeno sodelovanje z vojaškimi preiskovalnimi organi. Obstaja tudi upravičen dvom v obstoj pripornih razlogov za tridnevni pripor, ki so ga odredili organi za notranje zadeve zoper Janeza Janšo.

4. Ravnanje vojaških preiskovalnih organov: onemogočanje stikov s sorodniki, popolna osamitev priprtih in onemogočanje spremljanja javnih občil, sum, da se ne spoštuje Tokijske deklaracije in drugih predpisov o ravnanju s priprtimi, pomoč osebnega zdravnika in pregled pri specialistu sta bila omogočena šele na številne intervencije sorodnikov in javnosti, netočno in protislovno obveščanje javnosti o celotnem postopku, kršitev hišnega reda, ki se nanaša na pogoje bivanja, zapora prejemanja poštnih pošiljk in kršitev določila, da mora biti delovna organizacija o priporu obveščena v treh dneh.

5. Ravnanje vojaškega tožilca: netočno informiranje javnosti o datumu vložitve predloga za podaljšanje pripora in zamolčanje sklepa senata vojaškega sodišča, ki je zahtevi tedaj že ugodil.

6. Predsednik vojaškega sodišča: neresnično informiranje javnosti o gladovni stavki Janeza Janše, sklicevanje na “domnevo” o tem, da Franci Zavrl ne bo vložil pritožbe, in “domnevo”, da bo prisoten, ko mu bodo nameravali vročiti vabilo za glavno obravnavo, netočno informiranje javnosti o pogojih, s katerimi se je Zavrl pripravljen odpovedati zakonitemu roku za pripravo obrambe.

7. Vojaški in politični predstavniki: vpletanje generalmajorja Tominca z LAO v postopek (sklicevanje vojaških preiskovalnih organov na njegove odločitve, sporočanje obvestil za javnost vojaškega tožilca prek njega, javne izjave, v katerih je prejudiciral sodbo in politično kvalificiral pravno zadevo), javne izjave viceadmirala Broveta, v katerih je prejudiciral sodbo in politično kvalificiral pravno zadevo, izjave več zveznih in republiških politikov (Daljević, Lalović in nekateri drugi), v katerih prejudicirajo sodbo in politično kvalificirajo pravno zadevo.

Glede na kršitve in utemeljene dvome v korektnost in zakonitost postopka in glede na to, da samo javnost zagotavlja legitimen in zaupanja vreden postopek, Odbor
I Z J A V L J A,

DA NE BO ŠTEL ZA LEGITIMNO NOBENE SODBE, KI BI BILA SPREJETA OB IZKLJUČENJU JAVNOSTI IN BREZ CIVILNIH ZAGOVORNIKOV.