Šetinc, Mile
Rojen 1. marca 1956 v Trbovljah. Novinar, urednik, civilno-družbeni aktivist, politik. Že v prvem razredu osnovne šole se začne spopadati s politiko in političnimi travmami: v pogovorih s sošolci, katerih očetje so bili med vojno partizanski oficirji in borci, ugotovi, da preprosto nima slavnega očeta, saj je ta preživel vojno v navadnem nemškem taborišču. Žalost zaradi pomanjkljivega pedigreja zdravi z zagnanim učenjem (razen pri matematiki, fiziki in kemiji) in s temeljitim preučevanjem zgodovine NOB.
Strastna obdelava ofenziv na Sutjeski, Neretvi, Rogu … in oboževanje »največjega sinu naših narodov« ga zapeljeta k nečedni dejavnosti: iz knjig, ki si jih je izposojal v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je uradoval Dane Zajc, na skrivaj izrezuje slike Josipa Broza (najbolj so mu všeč tiste v maršalski uniformi) in jih lepi v album.
Leta 1974 se vpiše na FSPN. Čas študija je čas trdega boja za velike ideje proletarske revolucije, kjer postopoma koraka po že trasirani poti, ki so jo pred njim utirali Igor Bavčar, Srečo Kirn Bojan Korsika. Dejaven je v mladinski organizaciji občine Ljubljana Center. Z Igorjem Omerzo vztrajno študirata zakon o združenem delu, občasno pa se lotevata tudi Marxovega Kapitala. Šetinc mora tolažiti objokanega in razneženega Bavčarja, ko se ta vrne z obiska Marxovega groba v Londonu. Med razmahom boja za samoupravljanje Šetinca napotijo v Zadar v šolo rezervnih vojaških starešin, kjer se izkaže kot izvrsten topničar, saj je nadvse natančen pri streljanju s protitankovsko artilerijo. Vojaško kariero konča dokaj neslavno; pri vrnitvi z neke vaje pri Zadru namreč izgubi cel top.
Konec leta 1982 Šetinc ob pomoči tandema Kirn-Bavčar prispe na Mladino, kjer ga sprejmejo kot še enega v seriji politično vsiljenih glavnih urednikov. Kljub neprijaznemu vzdušju se v kratkem času preobrazi: ideologijo nadobudnega mladinca nadomesti s precej liberalno držo. Uvede provokativno novinarstvo in k sodelovanju povabi diplomirano psihologinjo Zlatko Valentinčič. Zlatka mladež oskrbuje z nasveti, zlasti seksualnimi. Pri tem največja graja doleti Šetinca, saj 24 mamic iz Zgornje Kungote v peticiji protestira proti Zlatki in genitalijam, ki jih ob Zlatkinih zapisih upodablja Fojž.
V zadnji fazi svinčenih časov Mladina začne objavljati prve polemične spise, ki gredo v nos partiji in SZDL-ju. Tako pride tudi do dogodka, kakršne je pred tem poznala le študentska Tribuna: Mladino po številnih grožnjah in več umikih spornih tekstov prvič sredi leta 1984 zaradi objave intervjuja z Vukom Draškovićem prepovejo. Najhujši pritiski se pojavijo zaradi Janševe proletarsko-mirovniške filozofije, ki jo Šetinc predstavlja v Mladini. Zaradi vsega tega dobi rano na želodcu. Nekajkrat skuša odstopiti, vendar mu ne pustijo. Po dveh letih, ko se mu izteče uredniški mandat, službo na Mladini zamenja za zaposlitev pri Enciklopediji Slovenije.
Šetinc se sredi osemdesetih zaposli na Delu, kjer se novinarsko ukvarja s sindikati. Po odhodu Mitje Meršola v ZDA leta 1989 prevzame urejanje Sobotne priloge. Prilogo spremeni v edino resno konkurenco Mladine.
Ob aretaciji JBTZ 31. maja 1988 Šetinc od prvega dne sodeluje v predsedstvu in kasneje kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic. Hodi na sestanke k Stanovniku, Kučanu, Smoletu in Potrču ter Bavčarju pomaga pri pisanju zahtev Odbora. Omogoči, da se sporočila Odbora pojavljajo tudi v Delu. V Odboru deluje do konca, vmes v Sobotni prilogi portretira Bavčarja in sodeluje z Debatnim klubom 89. Za dan republike praznično Sobotno prilogo v celoti odpre alter sceni in objavi članke vseh vidnih alternativcev.
Šetinc začne ob nastanku strank razmišljati o političnem angažmaju in se priključi ZSMS. Na volitvah nastopi kot nosilec liste v 1. volilni enoti. Postane poslanec in predsednik komisije za urejanje skupnih interesov in odnosov v Jugoslaviji, član komisije za spremljanje preobrazbe družbene lastnine, član komisije za celovito preučitev okoliščin, posledic in pojavov oškodovanja družbenega premoženja ter član ustavne komisije. Vlada v senci si ga pogosto lasti, čeprav ni njen član. Maja 1990 podpre kandidaturo Janeza Janše za obrambnega ministra, čeprav opozicija ob tem godrnja.
Leta 1993 Šetinc prevzame vodenje vladnega urada za informiranje. Po odhodu iz politike deluje kot PR-ovec in lobist.