Pogajanja in premirje

Med bojnimi spopadi so na taktični, operativni in strateški ravni neprestano potekala pogajanja, na katerih sta si nasprotujoči si strani poskušali pridobiti prednost v nadaljevanju bojnih spopadov. Zadnja pogajanja z doseženim premirjem in dogovorom med predstavniki slovenskih in jugoslovanskih oblasti so bila 2. julija. Zvezna vlada je 3. julija imenovala komisijo za pogajanja, ki sta jo vodila generala Andrija Rašeta in Petar Gračanin. Slovensko komisijo so sestavljali Miran Bogataj, Boris Žnidarič in Dušan Plut. Komisiji sta se sešli na zagrebškem letališču Pleso. Pogajanja so bila trda in naporna. Pogajalci JA so se hoteli čim bolj približati stanju pred razglasitvijo slovenske samostojnosti, slovenska stran pa je želela ohraniti čim več pridobitev. Dogovorili so se za prekinitev sovražnosti, ki naj bi začela veljati 4. julija 1991 ob 6. uri; enote obeh strani bi ločili tako, da bi bil onemogočen spopad z lahkim strelnim orožjem; deblokada bi omogočila vrnitev enot v matične kasarne, za te in druge objekte, ki bi jih določila medvladna komisija, bi zagotovili infrastrukturo. Razhajanja so bila glede ujetnikov, zlasti prestopnikov iz JA v TO, in vrnitve zaplenjenih materialno-tehničnih sredstev. Glede mejne problematike je jugoslovanska vlada zahtevala vrnitev na stanje pred 25. junijem 1991, vendar slovenski predstavniki niso imeli pooblastil za pogajanja o tem. V Sloveniji 4. julija ni bilo več bojev. Po dogovoru meddržavne komisije v Zagrebu se je začelo umikanje oklepnih sil in blokiranih enot JA v vojašnice. Vse enote JA so bile 5. julija ob 17. uri v vojašnicah, nato so jim postopno priključili infrastrukturo. Predsedstvo SFRJ pod vodstvom Stipeta Mesića je 4. julija Sloveniji poslalo ultimat v osmih točkah, ki je zahteval, da se takoj oziroma najpozneje do 7. julija do 12. ure vzpostavi prvotno stanje na meji SFRJ; da se takoj začne deblokada enot in ustanov JA in se ta konča do 5. julija do 12. ure; do istega roka je treba vrniti vsa sredstva in objekte JA, Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in zveznih teles; oborožene enote Teritorialne obrambe in vse druge oborožene enote Republike Slovenije se morajo takoj oziroma najpozneje do 4. julija do polnoči umakniti v objekte mirnodobne razporeditve; zagotoviti se mora neoviran cestni in letalski promet; do 4. julija do polnoči morajo biti izpuščeni vsi drugi ujetniki; prekinitev ognja se dosledno spoštuje; uresničevanje sklepov pa bosta nadzorovala člana predsedstva dr. Vasil Tupurkovski in Bogić Bogićević. Zaradi ultimata Predsedstva SFRJ sta v poznih večernih urah oba prišla na pogovore v Ljubljano. Proti večeru je JA izgubila potrpljenje in začela rožljati z orožjem in groziti s ponovnim vojaškim posegom. 5. julija dopoldne se je spet sešlo slovensko vodstvo, da bi oblikovalo stališča do zahtev Predsedstva SFRJ. Zaradi groženj JA in pritiskov tujine je sprejelo sklep, da je postavljanje ultimatov brez pogajanj nepotrebno, in predlagalo sporazumno reševanje sporov med državama; poudarilo je, da zahteva po vzpostavitvi stanja na mejah, kakršno je bilo pred 25. junijem, za Slovenijo ni sprejemljiva; ugotovilo je, da so nekatere od zahtev že začeli uresničevati, npr. deblokado enot in ustanov JA, prav tako vrnitev infrastrukture za njene potrebe. Poudarilo je, da se enote TO ne morejo vrniti v vojašnice, ker jih nimajo. Zaradi velike vojne škode se je odločilo, da bo Slovenija vztrajala pri recipročnosti glede zahteve po vrnitvi zaseženih materialno-tehničnih sredstev JA, in sklenilo, da teh ni mogoče vrniti pred podpisom dogovora o povrnitvi vojne škode; zajetim vojakom JA je omogočilo izbiro, da se lahko takoj vrnejo v JA ali pa jih pridejo iskat svojci, in poudarilo, da prekinitev ognja na obeh straneh velja.