Petan, Žarko

Žarko Petan, režiser, pisatelj, novinar in avtor duhovitih epigramov, je mladost preživljal v Ljubljani, Zagrebu, Trstu in Mariboru, nato se je ustalil v Ljubljani. Kot režiser je postavil na oder več kot sto predstav in veliko gostoval tudi v tujih gledališčih. Objavil je približno petdeset knjig različnih žanrov – poezijo, drame, romane, igre za otroke, humoreske, zbirke aforizmov, člankov, esejev. V mladosti je doživel grd trk s politiko v podobi represije; med služenjem vojaškega roka v Srbiji so ga jeseni 1959 aretirali in pod bolj ali manj izmišljenimi obtožbami obsodili na dolgo zaporno kazen, ki so jo po letu in pol prekinili. To mu je vcepilo precej previdnosti pri srečavanju s politiko – kot izrekanjem o realnem dogajanju – toda tudi veliko spretnost pri manj direktnem prikazovanju. Njegova prva knjiga, objavljena 1962 po prihodu iz zapora, ima dovolj zgovoren naslov: Humoreske z napako. Politike se je bolj odkrito lotil po demokratizaciji, kar je vidno tako v njegovem pisateljskem kot gledališkem delu, denimo pri dramatizaciji t. i. dachavskih procesov ali raziskovanju Titovega življenja. Še bolj politično zaznamovani so njegovi konflikti v času tranzicije, zlasti dogajanja po njegovem prihodu na čelo RTV Slovenija, na katerem je jeseni 1993 nastopil delo generalnega direktorja. S tega položaja so ga odstavili kar dvakrat, čeprav je bil redki po izobrazbi  dobro podkovan za to funkcijo – imel je diplomo ekonomske fakultete in AGRFTV – in čeprav gre za kratko obdobje treh let. Dogajanje ne spada toliko v enciklopedijo osamosvajanja, zanesljivo pa v enciklopedijo tranzicije. Med prvim odstavljanjem, ki so ga režirali vidni člani LDS, je šlo za dilemo, ali velja dolžina mandata po zakonu, ki je bil veljaven ob nastopu položaja, ali po novem, pozneje sprejetim. Ustavno sodišče je dalo prav prvi interpretaciji in Petana vrnilo na stol generalnega direktorja RTV. Kmalu se je izkazalo, da se Petan bliža času, ko bo izpolnil pogoje za upokojitev – in tedaj so ga odstavili drugič. Prestal je tudi nekaj podobno zgovornih sodnih dvobojev, ki zadevajo delovanje Udbe, novinarsko etiko in klevetanje. Med Petanovimi proznimi deli ima blizu deset izrazito pričevanjsko in dokumentarno dimenzijo: Preteklost (1987), Preteklost se nadaljuje (1989), Spominjanje (2002), Ponavljanje preteklosti (2002), Moji včerajšnji sodobniki (2003), Poznal sem jih (2006), ki podrobno popisujejo težave z zapori, sojenji, iskanji služb in dela, pridobivanja potnih listov in vizumov, političnih zdrah in, navsezadnje, sitnosti s »kontinuiteto« v »Kučanovi Sloveniji«.