Oglejski sporazum (Peterle-Martino)

Oglejski sporazum (Peterle-Martino) predstavlja eno bolj zapletenih in protislovnih obdobij v slovensko-italijanskih odnosih v sredini devetdesetih let, ki je hkrati sovpadlo z začetkom pospešene slovenske integracije v Evropsko unijo (EU).

Ko so marca 1994 strokovne službe Evropske komisije (EK) v sodelovanju s slovensko stranjo pripravile predlog mandata za pogajanja o pridružitvenem sporazumu, ga ministrski svet EK ni sprejel zaradi zadržkov in blokade Italije. Ta je zahtevala spremembo slovenske ustave v delu, ki se je nanašala na pravico tujcev do nakupa nepremičnin v Sloveniji. Razlog je bil interes t. i. optantov, italijanskih državljanov (oz. njihovih potomcev), ki so do konca druge svetovne vojne živeli pretežno v Istri, po vojni pa so pred novim jugoslovanskim režimom pobegnili v Italijo.

Do blokade je prišlo pod Dinijevo vlado marca 1994, ki jo je v maju nasledila Berlusconijeva, tako da sta se z rešitvijo zapleta najprej ukvarjala zunanja ministra Peterle in Martino. Na delovni ravni je bil pripravljen osnutek, ki je vključeval slovensko zavezo po ureditvi italijanske zahteve, Slovenija pa je od Italije pričakovala prednostno ureditev zakonske zaščite za svojo manjšino (s konkretnimi navedbami ukrepov, ki naj bi jih uskladili v mešani slovensko–italijanski komisiji za manjšinska vprašanja).

Dokument v obliki skupne izjave sta oktobra 1994 podpisala oba zunanja ministra na srečanju v Ogleju kot pripravo za podpis s strani obeh predsednikov vlad, vendar je slovenska vlada osnutek dokumenta zavrnila z oceno, da daje prevelike koncesije Italiji, pa tudi zaradi zaskrbljenosti pred možnim nadaljnjim italijanskim pogojevanjem. Meddržavni odnosi so bili v naslednjem obdobju precej obremenjeni, zaradi zapleta pa je odstopil minister Peterle, ki ga je nasledil Zoran Thaler.

Blokada, ki jo je treba razumeti tudi v luči tristranskih odnosov Slovenija-Italija-Hrvaška, je bila pozneje odpravljena s sprejemom t. i. španskega kompromisa decembra 1995, ki je nastal na osnovi posredovanja španskega zunanjega ministra Solane. To je potem pripeljalo do podpisa pridružitvenega sporazuma z EU julija 1996, takrat pa je bil v Italiji predsednik vlade že Prodi in odnosi so se občutno popravili.

Oglejski sporazum je v vseh svojih razsežnostih zelo nazorna ponazoritev zahtevnosti in občutljivosti urejanja diplomatskih odnosov z Italijo, ki so se po članstvu Slovenije v EU precej spremenili in pomembno razvili.