Obrambna zakonodaja

Namen sprejetja obrambne zakonodaje je bil vzpostaviti suverenost Slovenije in oblikovati pravno podlago za osamosvojitev na obrambnem področju. Skupščina je 27. septembra 1990 sprejela in naslednji dan razglasila ustavne amandmaje št. 96, 97 in 98 k Ustavi Republike Slovenije. Z njihovim sprejetjem je bila poudarjena suverenost Republike Slovenije v odnosu do federacije na obrambnem področju. Amandma št. 96 je določil, da se določbe Ustave SFRJ, ki niso v skladu z Ustavo Republike Slovenije, v Sloveniji ne uporabljajo več, z ustavnimi zakoni določila, katere določbe zveznih zakonov in drugih aktov bodo razveljavljene; novi zvezni zakoni, izdani po uveljavitvi tega dopolnila, pa bodo veljali le s soglasjem slovenske skupščine. Z amandmajem št. 97 je Slovenija prevzela odločanje o služenju vojaškega roka, TO in njenem poveljniku. Na novo so bili urejeni imenovanje in razreševanje poveljnika TO, ki je s tem prešlo v pristojnost Predsedstva Republike Slovenije, način služenja vojaškega roka in druga vprašanja vojaške obveznosti. 28. septembra 1990 je skupščina sprejela in razglasila še ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev 96 in 97 k Ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe. Pristojnost nad TO v miru in izrednih razmerah je prenesla na Predsedstvo Republike Slovenije, ki je s tem postalo njen poveljnik. Določene zadeve vodenja je predsedstvo lahko preneslo na republiškega sekretarja za ljudsko obrambo (RSLO). V primeru napada od zunaj (v neposredni vojni nevarnosti ali vojni) pa je za Slovenijo še vedno veljalo določilo o enotnosti Oboroženih sil SFRJ, kar je pomenilo, da Predsedstvo SFRJ v tem primeru še naprej poveljuje TO Slovenije. Republiški štab TO je postal organ v sestavi RSLO, poveljnik TO RS je za uporabo TO v miru in izrednih razmerah odgovarjal Predsedstvu Republike Slovenije. Za obveznost služenja vojaškega roka je bilo določeno, da se praviloma opravlja v Sloveniji, razen če nabornike napotijo v šolske centre ali šole za rezervne častnike JA. Obveznost služiti vojaški rok se je lahko izvajala tudi v TO in organih za notranje zadeve in se je upoštevala kot vojaška služba. V Sloveniji je bila priznana pravica do ugovora vesti vojaški obveznosti, na podlagi katere je bilo mogoče obveznost služenja vojaškega roka nadomestiti s služenjem v civilnih službah. Trajanje te obveznosti je bilo izenačeno s trajanjem obveznosti v vojaški službi. Ustavni zakon je uredil tudi financiranje izvajanja vojaške obveznosti v JA tako, da je bilo to sorazmerno s številom vojaških obveznikov iz Republike Slovenije na služenju vojaškega roka v JA; RSLO je naložil, da zagotovi napotitve nabornikov tako, da bo do 31. decembra 1990 večina vojaških obveznikov napotena na služenje vojaškega roka na območje republike ne glede na zahteve ZSLO, razen za tiste, ki bi sami želeli drugače.