Novačan, Anton
Anton Novačan, pisatelj in politik, je že v mladosti pripadal celjskim narodnjaškim in neoslovanskim krogom; po gimnaziji, ki jo je končal v Varaždinu, je študiral v Pragi in tam 1915 postal doktor prava. 1904 se je odpravil na pomoč Rusom v vojni proti Japonski, vendar so ga iz Srbije vrnili v Avstro-Ogrsko, za katero pa se 1914–1918 ni hotel boriti in se je uspešno izmikal uvrstitvi v bojne enote. Ob koncu vojne je v imenu Države SHS prevzel Zidani Most in se potem pridružil agraristični Samostojni kmetijski stranki. Postal je tajnik ministra Ivana Puclja, vendar za razliko od njega ni pristal na sodelovanje s centralističnimi demokrati. Povezal se je s srbskimi agrarci in 1921 ustanovil Zemljoradniško stranko za Slovenijo. Marca 1922 je prišlo do njenega preimenovanja v Slovensko zemljoradniško stranko in do opustitve monarhizma. Aprila istega leta se je Novačanovo politično gibanje preobrazilo v Slovensko republikansko stranko in čedalje odločneje zagovarjalo samostojno slovensko državnost. Slovenija naj bi bila v konfederalni zvezi z republikama Hrvatov in Srbov ter po možnosti še Bolgarov. Denar bi bil v vsej konfederaciji enak »po risbi«, vendar bi bili napisi na njem v Sloveniji le slovenski, kar bi omogočalo tudi nadzor nad emisijo. Vojaške sile konfederacije bi bile sestavljene iz nacionalno homogenih enot posameznih članic.
Stranka, ki ji je predsedoval Novačan, je videla glavne tekmice v Slovenski ljudski stranki, Samostojni kmetijski stranki in v Hrvaški republikanski kmečki stranki Stjepana Radića, s katero je najprej hotela sodelovati, vendar so se načrti za skupen nastop razblinili, ker so Hrvatje hoteli od Slovenije ločiti Prekmurje in vzhodno Štajersko, da bi dobili skupno mejo z Avstrijo. Slovenski republikanci so dosegli na volitvah marca 1923 zelo slab rezultat – njihova lista je bila potrjena le na glasovalnem območju Maribor-Celje – Novačan pa se je potem sporazumel s kraljem in se zaposlil v diplomaciji. 1929 je po razglasitvi diktature na ponovni avdienci pri kralju Aleksandru zagovarjal energičen skok v levo in naslonitev državne politike na kmetstvo. Kot jugoslovanski konzul v Celovcu si je prizadeval, da bi ob pričakovanem anšlusu Koroška prišla pod Jugoslavijo. Med drugo svetovno vojno se je iz Beograda prebil v Turčijo in na Bližnji vzhod ter sodeloval z jugoslovansko kraljevsko vlado; po koncu vojne se je naselil v Trstu in se trudil za skupen nastop slovenskih nekomunističnih sil. Nazadnje se je preselil v Argentino, kjer je tudi umrl. V eni od poznejših pesmi je izrazil željo po spravi med Slovenci.