Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije

Ocena vojaškega ogrožanja vsake države mora upoštevati vojaške grožnje med državami, grožnje varnosti znotraj države in vojaških enot, ki delujejo v okviru operacij kriznega odzivanja. Slovenija se trenutno ne sooča z eksplicitno in v kratkoročnem in srednjeročnem časovnem obdobju predvidljivo vojaško grožnjo. V Evropi so zelo dobro razviti mehanizmi zgodnjega opozarjanja na meddržavne vojaške konflikte, grožnje v obliki ukrepov za krepitev in graditev medsebojnega zaupanja ter varnosti. Evalvacije in inšpekcije, ki se izvajajo na osnovi Dunajskega dokumenta, lahko relativno zgodaj identificirajo spremembe pri veliki večini indikatorjev vojaškega ogrožanja nacionalne varnosti posamezne države. Kar pa seveda ne pomeni, da je tema vojaškega ogrožanja nerelevantna, saj srednjeročno časovno obdobje ne pomeni veliko v primerjavi z zgodovino človeštva, ki je predvsem zgodovina oboroženih konfliktov in vojn. Namen obrambnega sistema Republike Slovenije in s tem Slovenske vojske je odvračanje napada na državo ter obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države ter njenih nacionalnih interesov. Ta namen se uresničuje tudi z vključevanjem in aktivnim sodelovanjem države v mednarodnih varnostnih povezavah na podlagi mednarodnih pogodb. Sedanja organizacijska struktura obrambnega sistema oziroma Ministrstva za obrambo Republike Slovenije temelji na: direktoratih za obrambno politiko, za obrambne zadeve in za logistiko; na sekretariatu generalnega sekretarja ter na organizacijskih enotah, ki so v skladu s predpisi za posamezna specifična področja organizirane samostojno in so neposredno podrejene ministru za obrambo (kabinet ministra, obveščevalno varnostna služba, služba za odnose z javnostmi, služba za protokol in notranje revizijska služba). Kot organi v sestavi ministrstva za obrambo pa delujejo: Generalštab Slovenske vojske, Uprava RS za zaščito in reševanje, Inšpektorat RS za obrambo in Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. V sedanji organizaciji je tako mogoče zaznati različne organizacijske strukture, ki so posledica parcialnega uvajanja sodobnih pristopov organizacije dela ter asimetrične rasti ministrstva v preteklih letih. Tako v vojski kot tudi v upravnem delu prevladuje klasična linijsko štabna struktura, za katero je značilno, da delo predvsem deli, razdeljuje, namesto da bi ga združevala, kar zahteva veliko število dodatnih povezav. Ker hierarhija vodenja predvsem na srednjem nivoju ni natančno opredeljena, se zaradi nesorazmerja pristojnosti odločanja in odgovornosti sistem sooča s pomanjkljivo usklajenim delovanjem.