Miloševič, Vladimir
Vladimir Miloševič je brigadir Slovenske vojske. Med vojno je bil poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine TO. S spremembami republiške zakonodaje na obrambnem področju, ki so bile sprejete 28. septembra 1990, je Republiški štab TO postal organ v sestavi Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, pristojnost za vodenje in poveljevanje TO RS v miru in vojni je prevzelo Predsedstvo RS ter je bilo s tem pooblaščeno, da imenuje in razrešuje poveljnika TO Slovenije. Tako je Predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO. Ta je 4. oktobra ob predhodnem soglasju Predsedstva RS imenoval vršilce dolžnosti poveljnikov pokrajin TO. Tako je bil rezervni podpolkovnik Vladimir Miloševič imenovan za poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO oziroma 7. PŠTO. Med pekrskimi dogodki, prvim vojaškim merjenjem moči med slovensko in jugoslovansko stranjo, so Miloševiča kot enega od slovenskih pogajalcev, ki so se pogajali v prostorih mariborske občine, v noči s 23. na 24. maj 1991 ugrabili pripadniki vojaške policije JA, ga zaprli ter ga nato po intervenciji slovenskih oblasti izpustili. 7. PŠTO je med vojno za Slovenijo izvedel 44 bojnih akcij z neposrednim ognjenim delovanjem po nasprotniku, v to pa niso vštete druge dejavnosti, kot so obramba blokad, pripravljenost za boj, varovanje objektov. Angažiranih je bilo od 2072 do 6455 pripadnikov TO ter uporabljenih od 190 do 304 motornih vozil, varovali so do 36 objektov. Uspešno so ubranili vse mejne prehode z izjemo tistega v Gornji Radgoni. Tako se je na koncu vojne pokazalo, da so bile kljub ogromni tehnični premoči nasprotnika enote TO bistveno bolje vodene, predvsem pa neprimerljivo bolj motivirane. Z ustrezno koncentracijo sil na pravih točkah so na območju vseh spopadov dosegle številčno premoč, poleg tega so imele prednost tudi zaradi veliko boljšega poznavanja terena in kakovosti obveščevalnih podatkov, spretno so izkoristile tudi podcenjevalni odnos armade do bojne sposobnosti TO (in Slovencev nasploh). Zato je TO Vzhodnoštajerske pokrajine svoje naloge lahko v zelo kratkem času izpolnila brez smrtnih žrtev med svojimi pripadniki, brez izpostavljanja civilne infrastrukture in ljudi prevelikemu tveganju in celo ob izogibanju nepotrebnih žrtev v nasprotnikovih vrstah. Zato se je spopad, ki bi se na prvi pogled ob tako neenakih nasprotnikih utegnil končati drugače, končal z zmago slovenskih enot (TO in milice). Poleg naštetega je k ugodnemu razpletu prispeval tudi najpomembnejši dejavnik; TO je kot vojska slovenskega naroda in nove države uživala splošno podporo prebivalstva, saj je navsezadnje branila plebiscitarno izraženo voljo državljanov Slovenije.
Literatura
Horvat, M. (2011). Vzhodnoštajerska pokrajina. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 397–433.
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Slikovno gradivo
Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske.