Krivic, Matevž
Rojen 8. novembra 1942. Pravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist. Leta 1961 maturira na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1961 se vpiše na pravno fakulteto v Ljubljani. Po končani prvi stopnji študija za zaposli kot organizacijski sekretar UK ZKS in študij prava dokončna ob delu leta 1968. Istega leta se kot strokovni sodelavec zakonodajnopravne komisije zaposli v slovenski skupščini. Jeseni 1970 se kot asistent zaposli na višji upravni šoli. Ukvarja se s temeljnimi pojmi države in prava ter z družbenopolitično ureditvijo SFRJ. Kot publicist v javnem prostoru deluje ves čas profesionalne kariere. V Naših razgledih zagovarja načelo, da bi bilo zmanjševanje vloge zbora narodov v zvezni skupščini nesprejemljivo. Prav tako se zavzema, da izvršilni organi ne bi dobili prevelike politične moči. Na eni od sej kritizira samega šefa partije Franceta Popita, zato se znajde pred tovariškim razsodiščem. Potrdi, da je res rekel, kar mu očitajo, in kritiko še bolj zaostri. Leta 1973 doseže naziv predavatelja višje šole, dve leti kasneje pa še naziv profesorja višje šole. Ko leta 1979 v Delu prebere, da je treba pri mladih preprečevati ravnodušnost, resignacijo, nagnjenost k religiji, mistiki in drugim odklonom, napiše ostro protestno pismo, ker se mu zdi preganjanje religioznosti povsem nedopustno.
Leta 1982 je z Nado Pagon, Rastkom Močnikom in Bracom Rotarjem pobudnik peticije proti uvedbi usmerjenega izobraževanja. Peticijo podpiše okrog 670 uglednih intelektualcev; peticija proti usmerjenemu izobraževanju bo dolgo veljala za eno največjih civilnodružbenih pobud. Poleti 1982 opozarja na nezakonitosti ob prisilnem preseljevanju Šubičeve gimnazije, katere dijak je bil, na Poljane. Kot publicist najpogosteje sodeluje s Problemi, Novo revijo, Teorijo in prakso, Pavliho in Mladino, v medije, ki delujejo pod okriljem SZDL pa more prodreti. Jeseni leta 1982 na Ziherlovih dnevih predstavi teoretično podstat boja za svobodo tiska. Najprej pomaga uredniku Pavlihe Bogdanu Novaku, ki se zaradi ostre satire znajde sredi baražnega ognja. Sestavi osnutek kodeksa etike družbenopolitičnih delavcev, v katerem je zapisano, da morajo funkcionarji na javna vprašanja državljank in državljanov odgovarjati javno. Na začetku leta 1984 skupaj z Vinkom Vasletom, Darkom Štrajnom, Bojano Leskovar, Markom Uršičem, Srečom Zajcem, Zojo Skušek in Vesno Marinčič pri častnem razsodišču novinarskega društva vloži predlog za sprožitev postopka zoper Vlada Šlambergerja, češ da je med drugim brez argumentov oblatil urednika Pavlihe Novaka. Skupina s predlogom uspe. Ko Franc Šetinc po radiu govori, naj bo kritika konkretna, se Matevž loti novega izziva: za Delo napiše članek, v katerem kritizira napake Jaka Koprivca, člana predsedstva CK ZKS, predsednika novinarskega društva in predsednika skupščine Dela. Kritike trojnega funkcionarja v Delu nočejo objaviti, zato Matevž tovariškemu razsodišču ZKS predlaga, naj razišče primer, hkrati pa se obrne tudi na sodišče in po dolgotrajnem pravdanju doseže, da pismo res objavijo.
10. oktobra 1984 izstopi iz ZK. Naslednji dan se udeleži javne tribune o svobodi intelektualnega dela in na neki medklic bliskovito reagira z izjavo: »Zato sem pa izstopil!« Doživi buren aplavz, od katerega se distancira, ozadje izstopa pa opiše v Problemih. Ob koncu leta 1984 se vključi v najodmevnejšo polemiko, saj po nastopu člana predsedstva CK ZKJ Mitje Ribičiča na Gorjupovih dnevih, kjer je beseda nanesla na dachavske procese, Ribičiča sprašuje, kdo je bil slovenski Berija.
SDV z operativnimi metodami zbira podatke o Krivicu. Ko Božo Repe na začetku tretjega tisočletja pripravlja knjigo Viri o demokratizaciji, bo v arhivu izbrskal tudi Krivičevo SDV-jevsko karakteristiko. V njej piše, da je pravi svetovalec neformalne skupine novinarjev, zbranih okoli Mladine, Tribune in Radia Študent, popisan je njegov boj proti smrtni kazni ter njegova kritika usmerjenega izobraževanja.
Leta 1986 da pobudo za novo peticijo, saj se na obzorju kaže nevarnost, da bodo v Jugoslaviji zgradili vrsto novih jedrskih elektrarn. Ugotovi, da se tisti, ki veliko govorijo o neposredni demokraciji, najbolj bojijo referenduma. Leta 1987, v času ustavnih sprememb, se pridruži podpisnikom apela »Za socialistično demokracijo«. Skupino sestavljajo še Žarko Puhovski, Branko Horvat, Peter Jambrek, Siniša Marinčić, Vladimir Milčin in Zoran Vidaković, zahtevajo pa odpravo partijskega monopola, uvedbo referenduma na pobudo državljanov, neodvisnost sodišč in pravico do stavke.
Ko sta leta 1987 zaplenjeni Mladina in Katedra, protestira proti zaplembi in ugotavlja, da zaplenjena Mladina sploh še ni obstajala, saj naslovnica ni bila speta z notranjimi stranmi. Opozori, da je Edvard Kardelj Sperans pred vojno prodal skoraj celo naklado knjige, kljub temu da je bila uradno zaplenjena, saj je tožilec reagiral šele, ko je bila knjiga povsem izdelana.
Ob izbruhu afere JBTZ najprej reagira z epigramom, v katerem pravi: »dokaze krivde javno pokažite.« Vključi se v delo Odbora za varstvo človekovih pravic in zagovarja legalističen pristop; predsedniku Stanovniku zastavi vprašanje, ali je tajni vojaški dokument, corpus delicti procresa, morda nezakonit. Sprašuje se, ali ni Borštner morda odkril kaznivega dejanja armade. Postane član skupščinske komisije za raziskavo ozadja procesa in na eni od sej, ki traja dvanajst ur, druge prepriča, da je dokument res nezakonit. Ob koncu delovanja komisije napiše poročilo, ki ga podpiše še dr. Lovro Šturm, v katerem sintetično opozori na vse momente, ki napeljujejo na misel, da gre za političen proces.
Leta 1989 se kot član kolegija Odbora zavzema, da mora biti volilni sistem proporcionalen. Vso energijo posveti skupščinski komisiji, ki piše volilni zakon. Skupaj z Ivanom Omanom in Tonetom Peršakom kot predstavnikoma alternative ter Petrom Bekešem, Dušanom Semoličem in Vladom Barabašem dosežejo zapleten kompromis.
Leta 1990, ko je volilni zakon sprejet, postane namestnik člana republiške volilne komisije Lovra Šturma. Po volitvah se vključi v delovno skupino, ki v Podvinu pripravlja osnutek nove ustave. Ko je delovni osnutek nared, vloži ločeno mnenje, saj meni, da preambula, ki govori o svetosti življenja, ni potrebna.
Krivic je leta 1991 izvoljen za sodnika ustavnega sodišča. Javnim polemikam se izogiba praktično do konca mandata, ko se vrne k publicistiki. Kot aktivist pa kot pravni zastopnik pomaga stotinam »izbrisanih« ter prosilcem za azil.