Keber, Dušan
Rojen 3. avgusta 1947 v Mariboru. Zdravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Osnovno šolo konča v Kranjski gori, gimnazijo pa na Jesenicah. Je brezhiben odličnjak in vsestransko aktiven urednik šolskih glasil. Ko leta 1964 obišče teto v Rimu, italijanski komunisti ravno žalujejo. »Umrl je tovariš Togliatti,« piše na plakatih, neznana roka pa je dopisala »Hvala Bogu!« Kebru se zdi zgodba o počečkanih plakatih hecna, zato jo opiše v gimnazijskem glasilu. Jeseniška partijska organizacija pa se zgrozi, saj je Togliatti zadnji veliki up komunistov na zahodu. Občinski komite obravnava Kebrov prispevek, reši pa ga učitelj slovenščine, ki tovarišem razloži, da gre za literarni izdelek, ne pa za politično besedilo. Kot komandant mednarodne brigadirske akcije zida cesto na Španov vrh. Med študijem na Medicinski fakulteti je brezhiben odličnjak. Leta 1970 še kot študent objavi prvi članek v mednarodni znanstveni reviji; je eden od soavtorjev članka, katerega prvi avtor je prof. dr. Gojmir Južnič. Leta 1972 diplomira s povprečno oceno 9.9. Leta 1979 konča specializacijo in magisterij, postane asistent za interno medicino na medicinski fakulteti, na Kliniki Trnovo pa postane vodja oddelka. Ker je Klinika Trnovo skromna bolnišnica, se odloči, da se bo kot raziskovalec ukvarjal z rečmi, ki ne zahtevajo drage tehnologije. Raziskuje kri. Zanima ga eden od encimov, tkivni aktivator plazminogena. Ta encim preprečuje nastajanje krvnih strdkov. Leta 1982 doktorira s tezo Mehanizem sproščanja žilnega aktivatorja plazminogena med stresom. Vlogo laboratorijske živalce dodeli samemu sebi. Na roki si pritrdi manšete za merjenje krvnega tlaka, s tem močno upočasni pretok krvi, roke mu otečejo, med sedem ur trajajočim eksperimentom si jemlje vzorce krvi in ugotavlja, kako narašča koncentracija encima.
Leta 1983 postane docent na medicinski fakulteti, hkrati pa prevzame vodenje Klinike Trnovo. Nekateri kliniko zajedljivo imenujejo »farška« bolnišnica, ker na kliniki službuje nekaj častnih sester, hkrati pa na Trnovski kliniki občasno zdravijo visoke cerkvene dostojanstvenike. Ko sredi osemdesetih reforma usmerjenega izobraževanja najbolj razsaja, se pojavi ideja, da bi študij medicine skrajšali s petih na štiri leta, češ da se bodoči zdravniki že v srednji šoli naučijo toliko, da petletno visokošolsko izobraževanje ni potrebno. S kolegom dr. Janezom Sketljem preuči, koliko let traja študij medicine po svetu. Ugotovita, da bi moral študij trajati šest let, ne pa štiri. Razsujeta domislico o krajšanju študija, čez nekaj let pa se študij medicine res podaljša na šest let. Leta 1988 postane predsednik sveta za zdravstvo, najvišjega strokovnega zdravstvenega organa. Ko SDV aretira Janeza Janšo, zbere pol ducata uglednih zdravniških kolegov, ki podpišejo oster protest. Sumijo, da vojska s priporniki ne ravna skladno s Tokijsko konvencijo, ki prepoveduje mučenje. Kot predstavnik ogorčenih zdravnikov si izbori celo nastop na TV. Sodeluje pri delovanju kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. Ko septembra 1988 četverica odpotuje v Beograd na vrhovno vojaško sodišče, je član spremljevalne ekipe. Ko slovensko pravosodje leta 1989 sklene, da mora četverica v ječo, skupaj z ostalimi člani kolegija razmišlja, kako odložiti izvršitev kazni. Vse pravne možnosti padejo v vodo, Keber pa se domisli, da bi se lahko sklicevali na Janševo zdravstveno stanje. Z vso potrebno strokovno avtoriteto trdi, da ima Janša motnje srčnega ritma, zaradi česar ne bi bilo primerno, če bi Janša sedel v zaporu.
Ko Janšo maja 1989 še enkrat aretirajo, doseže, da zapornika iz Doba za nekaj dni premestijo v bolnišnico Trnovo, češ da njegov pacient potrebuje dodatne specialistične preglede. Hkrati vztraja, da morajo Janšo namestiti v zapor, ki bo čim bližje bolnišnici. Medtem ko Janša leži v bolnišnici, mrknejo vse telefonske linije Klinike Trnovo, zato je ta nekaj dni odrezana od sveta. Keber ostro protestira pri ministru za pravosodje in ministru za zdravstvo. Janšo z Doba premestijo v zapor odprtega tipa na Igu. Za 95. številko Nove revije, v kateri je operacionaliziran slovenski nacionalni program, prispeva članek o zdravstvu. Ker v isti številki Nove revije prispevke objavijo ključni Demosovi misleci, velja za verjetnega zdravstvenega ministra. Aprila 1990, med prvim in drugim krogom predsedniških volitev, na Kebrovem domu Demosov možganski trust svetuje predsedniškemu kandidatu dr. Pučniku, kako naj nastopa med soočenjem s kandidatom Kučanom. Leta 1990 postane najmlajši redni profesor na medicinski fakulteti, hkrati pa je izvoljen za predstojnika katedre za interno medicino.
Leta 1991 Keber kandidira za direktorja UKC, a ni izbran. Leta 1992 se vpiše v svojo prvo stranko, Demokratsko stranko, ki jo vodi Igor Bavčar. Leta 1994 za znanstveno delo prejme naziv ambasador RS v znanosti. Leta 1995 kandidira za rektorja ljubljanske univerze. Kandidati so še dr. Alenka Šelih, dr. Niko Toš in dr. Alojz Kralj. Dr. Kralj gladko zmaga, ostali kandidati pa ugotovijo, da je univerzitetni statut skrajno nenavaden, saj ima posamezna fakulteta v univerzitetnem senatu natanko toliko glasov, kolikor je imela v samoupravnem socializmu tozdov. Tako imajo nekatere manjše fakultete, denimo biotehniška, v senatu šest glasov, večje fakultete, denimo filozofska, pa le en glas. Dr. Šelihova, dr. Toš in Dušan na ustavnem sodišču izpodbijajo veljavnost univerzitetnega statuta. Leta 1998 ustavno sodišče res razveljavi sporne dele statuta, vendar rektorsko funkcijo tedaj že nekaj mesecev opravlja novi rektor dr. Jože Mencinger. Leta 1996 postane strokovni direktor Kliničnega centra, ob koncu leta 2000 pa minister za zdravstvo, ki jo opravlja do leta 2004. Je odločen zagovornik javnega zdravstva.