Hribar, Spomenka

Rojena 25. januarja 1941 v Beogradu. Sociologinja, publicistka, urednica, civilno-družbena aktivistka. Na gimnaziji v Škofji Loki maturira leta 1960 in se vpiše na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer študira filozofijo in sociologijo. Leta 1965 diplomira s problemom svobode pri Marxu. Tega in naslednjega leta ureja teoretično prilogo Tribune, Zasnove, kjer prvič v laičnem časopisu odpre strani tudi študentom teologije, recimo Antonu Stresu, kasnejšemu škofu. Zaposli se na Inštitutu za filozofijo in sociologijo. Leta 1969 z delom o moralnih vrednotah magistrira in se zaposli v Centru za proučevanje religije in cerkve na FSPN. Ko leta 1975 Boris Pahor v tržaškem Zalivu objavi intervju z Edvardom Kocbekom, ki spregovori o povojnih izvensodnih pobojih v Rogu, se loti študija Dokumentov ¬ljudske revolucije. Hkrati za potrebe socioloških raziskav sodobne religioznosti teoretsko operacionalizira razvoj pojma boga in polemizira na obe strani. Leta 1979 nasprotuje preokretu k netolerantnemu protiklerikalizmu, ki ga opaža v uredniški politiki Tribune (urednik je Igor Bavčar). V Tribuni jo označijo za »intelektualko, ki na zgodovino gleda kot na zgodovino razmišljanj in dialogov intelektualcev srednjih let, ne pa kot na razredni boj«. Leta 1980 se upre načinu, kako so v knjigi Antona Stresa Nič in smisel filozofi kot Heidegger in Pirjevec spet postavljeni v službo teologije, vendar namesto nadaljevanja polemike predlaga razrešitev prek dialoga.
Leta 1983 se loti pisanja eseja Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku, v katerem se zavzame za spravo. Jeseni esej odda založniku, kmalu pa ga v roke dobi Franc Šetinc, predsednik komisije CK ZKS za idejna vprašanja. Na CK-ju esej fotokopirajo in analizirajo, 6. septembra 1984 pa Delo pribeleži oster napad na Spomenko Hribar, podprt s citati iz še neobjavljenega eseja. V ostri polemiki ji očitajo, da se zavzema za spravo z domobranci in da jim hoče sredi Ljubljane postaviti spomenik z napisom Padli za domovino. Januarja 1985 jo na pisateljski tribuni v Cankarjevem domu podprejo le redki, npr. Tone Partljič, Miloš Mikeln pa govori o njenem »antigonskem angažmaju«. Februarja o ¬njej razpravljajo na aktivu ZK na FSPN, ki ga vodi Pavle Gantar. Gantar z delom mlajših članov aktiva Spomenko Hribar brani. Maja 1985 jo bežigrajska OO ZKS izključijo iz partije. Esej Krivda in greh izide jeseni 1986 v Katedri, ki jo ureja Miran Lesjak.
Leta 1987 s člankom, v katerem partijo pozove, naj sestopi s piedestala avantgarde, sodeluje pri 57. številki Nove revije. Oktobra 1987, po odstavitvi Dimitrija Rupla, postane odgovorna urednica Nove revije. Pozdravi idejo Vlada Habjana, naj se organizira Slovenski svetovni kongres. Ob aferi JBTZ leta 1988 sodeluje v kolegiju Odbora in opozarja na moralno plat ljubljanskega procesa. Leta 1989 se pridruži SDZ.
Leta 1990 napiše predgovor k trilogiji Vetrinje-Teharje-Rog, nastopa v predvolilni kampanji in postane parlamentarka. Med letoma 1990 in 1992 je Spomenka Hribar poslanka. Po letu 1992 deluje kot publicistka.

Je nosilka zlatega reda za zasluge RS, ki ga je leta 2008 prejela za prizadevanja in prispevek k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe. Je nosilka priznanja »državljan/ka Evrope«, od leta 2021 je častna meščanka Ljubljane.

Pogosto publicira, se odziva in analizira tekočo družbeno politično problematiko in pojave.