Hanžek, Matjaž

Rojen 13. avgusta 1949 v Slovenj Gradcu. Sociolog, pesnik, civilno-družbeni aktivist. Že v osnovni šoli pokaže literarni talent, pesmi objavlja v lokalnem časopisu Mislinjska dolina. V sedmem razredu osnovne šole zaradi izključitve učitelja fizike uspešno organizira prvi upor, šolsko stavko. Po selitvi osnovno šolo dokonča v Borovnici. Prva dva letnika gimnazije dokonča za Bežigradom, potem pa se prepiše najprej na Vič, potem pa na Poljane, kjer maturira. Leta 1965 prvič objavi pesmi v študentski Tribuni. Študira na FSPN. Ko leta 1968 Rusija napade Češkoslovaško, Hanžek in Chubby, pesnik in eden od glasnikov generacije 1968, v znak protesta pred Figovcem zažgeta rusko zastavo. Med zaslišanjem na ljudski milici je seznanjen z dejstvom, da je v svoji nevednosti namesto ruske zastave zažgal kar partijsko.
Leta 1969 objavi prvo pesniško zbirko, ki nosi naslov Iščemo pesmi, kje so. Je avantgardni poet, ki piše pesmi kot jezikovno igro in prisega na konkretno poezijo. Pol leta po ustanovitvi Radia Študent leta 1969 postane njegov urednik za literaturo in kulturo, v prvi polovici sedemdesetih let pa skupaj z Blažem Ogorevcem prevzame vodenje Škuca. Ob tem sodeluje še s Tribuno ter Problemi.
Po končanem študiju se zaposli na Inštitutu za sociologijo, potem gre na Zavod za družbeno planiranje, kasnejši Urad za makroekonomske analize in razvoj. Iz umetnosti in uporništva presedla na sociologijo, ukvarja pa se predvsem s socialnimi vprašanji. Kljub nekakšnemu umiku z barikad umetniškega ustvarjanja ohrani stike z mladostnimi prijatelji. Ker ima rad knjige, nekaj let celo vodi založbo Lumi. Ko leta 1985 umre njegov veliki prijatelj Chubby, je Hanžek zadnji človek, ki ga obišče v bolnišnici. V Chubbyjevi oporoki je zapisano, da vse morebitne pesniške honorarje zapušča prav prijatelju Matjažu. Petnajst let kasneje Hanžek Chubbyjev honorar zapije na pogrebščini še enega velikega šumijevca, pesnika Tomaža Kralja, na poslovilni zabavi blizu Žal sodeluje tudi Vlado Kreslin, ki primakne nekaj denarja k Chubbyjevi zapuščini.
Skozi pesniške svetove Hanžek sredi osemdesetih let spozna kosovsko vprašanje. Njegov vojvodinski prijatelj ga poveže z albanskimi književniki, med njimi npr. z Ibrahimom Rugovo, ti pa ga seznanijo z zgodbo Albancev na Kosovu. Ko konec osemdesetih let v Sloveniji ustanovijo Odbor za človekove pravice na Kosovu, ga poiščeta Peter Božič in Jaša Zlobec. Hanžek, opremljen s poznavanjem problematike in z dobrimi zvezami, odide na Kosovo kot nekakšen opazovalec. Ko se jeseni 1989 začne sojenje Azemu Vlasiju, je Kosovo pravi sod smodnika. Na Sončnem hribu, vzpetini poleg Prištine, se nekaj Albancev zabarikadira v klet nekega bloka in Hanžek, skupaj z novinarjem Mladine Alijem Žerdinom in pooblaščencem ene od mednarodnih organizacij za varovanje človekovih pravic Antoinom Garapom, opazuje dogajanje. Srbski policisti, takrat že dodobra na koncu z živci, vse tri s puškami odženejo s kraja dogodka in le malo manjka, da se ne začne streljanje. Kljub ostremu nadzoru pa Hanžku nekako uspe preveriti albanske trditve o mučenju ljudi. V reševalnem vozilu se, oblečen v zdravniško obleko, pretihotapi v strogo varovano bolnišnico, kjer na svoje oči vidi operacijo, med katero albanskemu ranjencu zdravnik vleče kroglo iz hrbta. Z opažanji seznani evropske ustanove. Leta 1990 nastopi v Ženevi na zasedanju Mednarodne federacije za človekove pravice.

Po letu 1990 Hanžek deluje kot analitik Urada za makroekonomske analize in razvoj. Od leta 1997 je odgovoren za Poročilo o človekovem razvoju. V njem dokaže tezo, da se Slovenija razmeroma hitro razvija, hkrati pa so v mladi državi vedno pogostejši negativni stranski učinki hitrega razvoja: revščina, demografska ogroženost in okoljske težave. Na začetku leta 2001 kandidira za varuha človekovih pravic. Kot nestrankarski kandidat je v parlamentu izvoljen tako z glasovi vladajoče koalicije kot opozicije. Parlamentarcem obljubi, da bo »tečen« in se do izteka mandata leta 2007 obljube drži.

1. oktobra 2011 je bil izvoljen za predsednika stranke TRS (Stranka za trajnostni razvoj Slovenije) in še istega leta  kandidiral na predčasnih državnozborskih volitvah. Na naslednjih volitvah leta 2014 se je v parlament uvrstil na listi Združene Levice. Leta 2017 je izstopil iz poslanske skupine Levice in do konca mandata deloval kot nepovezani poslanec.