Gantar, Pavel

Rojen 26. oktobra 1949 v Gorenji vasi nad Škofjo Loko. Sociolog, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Jeseni 1964 se na litostrojski poklicni industrijski šoli vpiše v program za modelnega mizarja. Odslej tri dni na teden preživi v delavnici, dva pa v šoli. Stanuje v Domu učencev Litostroj, v katerem vlada napol zaporniški režim: izhodov v mesto praktično ni, v veljavi je hora legalis ipd. Da bi si priboril kak izhod več, se vključi v delo šolskega kluba OZN. Pred koncem tri leta trajajočega šolanja izve, da se je mogoče vpisati na Visoko šolo za politične vede (kasnejšo FDV) tudi brez končane gimnazije; le diferencialne izpite je treba opraviti. Ima srečo, ker Litostroj takrat zaide v krizo, zaradi česar se mu po opravljenem mojstrskem izpitu ni treba zaposliti v tovarni. Poletne mesece leta 1967 preživi ob knjigah in uspešno opravi diferencialne izpite. Iz metalurškega modelarja se prelevi v študenta sociologije.
Je aktivist študentskega gibanja in je član vodstva Študentske skupnosti. Piše za Tribuno in Radio Študent. Konec leta 1971 je član Gibanja 13. november, v katerem delujejo tudi Mladen Dolar, Pavle Zgaga, Jaša Zlobec, Darko Štrajn idr. Leta 1973 diplomira in se kot asistent zaposli na Centru za proučevanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri FSPN. Sestavlja vprašanja, anketira ter tudi interpretira dobljene odgovore. Pri raziskavi SJM 1973 sodeluje s prispevkom Onesnaževanje okolja v zavesti Slovencev, v katerem ugotovi, da med različnimi vrstami »onesnaženosti« okolja (kamor poleg hrupa, smradu in podobnega vključi tudi nasilje, kriminal ipd.) Slovence daleč najbolj moti neurejenost prometa in prometne nesreče, ostali, »klasični« okoljevarstveni vidiki onesnaženja pa mnogo, mnogo manj. Leta 1975 ga na FSPN izvolijo za asistenta pri predmetu sociologija lokalnih skupnosti. Ker med drugim predava tudi ruralno sociologijo, se ga med študenti oprime vzdevek Traktor. Oktobra 1976 odide na služenje vojaščine v Bovec. Je četni pisar, vojaščino pa konča s činom razvodnika. Po vrnitvi iz vojske prevzame urejevanje Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Uredništvo, ki se kasneje zaradi notranjih idejnih in ideoloških bojev dobesedno razleti, tedaj sestavlja še pisana druščina: Mladen Dolar, Rado Riha, Slavoj Žižek, Tomaž Mastnak, Darko Štrajn, Leo Šešerko, Srečo Kirn idr. Leta 1979 postane asistent še pri predmetu socialna in politična antropologija, na FAGG pa prične predavati sociologijo. Leta 1982 s Pavletom Zgago, Cirilom Baškovičem in Marjanom Pungartnikom uredi knjigo Študentsko gibanje 1968-72, zbornik izjav, razglasov, teoretskih in političnih besedil, ki jih proizvede študentsko gibanje. Knjiga nosi podnaslov Prispevek za marksistično kritiko novejše slovenske zgodovine, izide pa pri založbi Krt.
Leta 1983 s temo Urbanizem in sociologija magistrira, tretje poglavje magisterija pa leta 1984 izda kot knjigo z naslovom Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje, ki izide pri založbi Krt. Za Krt v naslednjih letih prevede besedila, ki bodo izšla v zbornikih Boj proti delu ter Socialistična civilna družba?. Med štirimesečnim študijskim izpopolnjevanjem na univerzi v Essexu se prvič seznani z liberalno kritiko socializma. Med drugim prebere vse knjige dr. Ljuba Sirca, ki mu pridejo pod roko. Po vrnitvi ga z argumentacijo, češ užival si v tujini, sedaj boš pa sprejel še kako zadolžitev, izvolijo za predsednika aktiva ZK na FSPN. Že čez nekaj mesecev, februarja 1985, aktiv obravnava esej Spomenke Hribar Krivda in greh. Pavel z delom mlajših članov aktiva Spomenko Hribar brani, tako da jo iz ZK navsezadnje izključiti bežigrajski občinski partijski komite.
Je med ustanovitelji sekcije za družbena gibanja pri Sociološkem društvu, ki med drugim aktualizira koncept civilne družbe in v kateri najdemo še Franeta Adama, Tomaža Mastnaka, Gregorja Tomca idr. Teorijo civilne družbe združuje s prakso najprej kot predsednik sveta Škuca, v drugi polovici osemdesetih pa kot predsednik izvršilnega odbora Škuca. Organizira okrogle mize o punku, s krajani bije boj za »prostore drugačnosti« (disko v Šiški, K4) ipd. Vsak drugi teden, v alternaciji s Tomažem Mastnakom, v Mladinini kolumni secira poteze socialistične oblasti. 31. maja 1988 je med prvimi, ki izvedo, da je SDV aretirala Janšo. Nemudoma reagira. Na njegovem domu nastane izjava mladinskih glasil, ki javnost pozove, naj ta reagira odločno, vendar civilizirano. Je član predsedstva Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga sestavljajo še Igor Bavčar, Bojan Korsika, Rastko Močnik in Mile Šetinc, kasneje pa še 32-članskega kolegija. Pisanje doktorske disertacije odloži. Ko četverici pošljejo vabila za prestajanje kazni, izstopi iz ZK. Ob vzniku prvih strankarskih organizacij spomladi 1989 sodeluje pri ustanovitvi Debatnega kluba ’89, januarja 1990 pa vstopi v ZSMS-Liberalno stranko. Kandidira na volitvah za zbor občin ljubljanske skupščine in postane eden od dveh delegatov opozicije v 25-članskem delegatskem forumu.

Gantar leta 1994 postane minister za okolje v vladi Janeza Drnovška, leta 2000 pa postane minister za informacijsko družbo. Leta 2004 je na listi LDS izvoljen v parlament, po krizi stranke pa leta 2007 sodeluje in je eden od ustanovnih članov stranke Zares.  Kot predstavnik stranke Zares je bil leta 2008  izvoljen  na mesto predsednika Državnega zbora Republike Slovenije (2008-2011), s katerega odstopi konec avgusta 2011. Na naslednjih, predčasnih volitvah v Državni zbor decembra 2011 ponovno kandidira na listi stranke Zares.