Most

Revija Most je bila tromesečnik, ki je izhajal v Trstu od januarja 1964 do decembra 1992; natisnjenih je bilo 80 številk. Za idejo se je leta 1963 ogrela skupina slovenskih ustvarjalcev, ki so živeli zunaj meja Slovenije/Jugoslavije: Vinko Beličič, Lev Detela, Florijan Lipuš, Aleš Lokar in Drago Štoka. Želeli so premoščati razdalje, kar brezna med državami, različnimi tipi in posebnostmi usode – bili so namreč v tujini živeči »manjšinci«, emigranti, razseljenci, vsi zavezani slovenstvu in želji po prostem razmišljanju o umetniških in družbenih vprašanjih. Revija se je sprva označevala kot tromesečnik za leposlovje in kulturo, čez tri leta pa za kulturo in družbena vprašanja; ta druga so postala njena dominanta. Sestava uredništva se je spreminjala tako kot format, ampak od 2. do 80. številke sta bila stalnica Aleš Lokar in Vladimir Vremec, oba Tržačana. Kmalu so si zaželeli razširitve in sodelovanja tudi z glavnino Slovencev, se pravi v matični domovini živečih. Prizadevali so si za zbliževanje z italijanskimi ustvarjalci in misleci; za sodelovanje so pridobili več italijanskih avtorjev. Od leta 1971 do konca je bila revija dvojezična, vsa slovenska besedila so bila objavljena tudi v italijanskem prevodu in obratno. Dialog in medsebojni odnosi so bili pogosta tema.

Revija je izhajala ob finančni podpori deželnega odborništva za kulturo, ki je sem in tja dodal nekaj dodatnega denarja za predavanja, ter prihodkov od oglasov. Bila je torej neodvisna od jugoslovanske naklonjenosti. Naklada je bila 1000 izvodov, kolikor so zahtevali predpisi za ugodno pavšalno ceno poštnine, večkrat so natisnili precej manj. Sodelavci so objavljali brezplačno, z nekaj občasnimi izjemami. Podatek o poštnini je pomemben, ker je veliko izvodov potovalo daleč po svetu, hkrati pa je Most zbiral informacije in gradivo brez predsodkov, ki so v Jugoslaviji zatirali stike s »sovražno emigracijo«.

Nastop Mosta je sovpadel s propadom Perspektiv, na pomlad 1964, med intelektualci v Sloveniji je zavladala precejšnja apatija, povezana s strahom pred politično represijo. Uvoz tiska iz tujine je bil pod strogim nadzorom, pogosto prepovedan, z občasnimi sankcijami za sodelavce, bralce in »tihotapce« (ki so bili pod nadzorom Službe državne varnosti – s prisluhi, pregledi pošte in ovaduhi). Zaradi tega so glasovi iz Mosta s ponudbami za sodelovanje naleteli na veliko previdnost. Prva sta se opogumila Marjan Rožanc in Taras Kermauner, ki sta nato redno sodelovala. Do pretresa je prišlo hitro, sredi leta 1967, ko so Jugoslovani že smeli v Italijo brez vizuma, svobodna prodaja tiska iz Italije pa je bila kazniva oziroma dovoljena samo po predhodni odobritvi ministrstva za notranje zadeve. Aretiran je bil Marjan Rožanc, ki je v Ljubljani ponujal revijo (št. 14/15), v kateri je bilo več njegovih člankov (Nič na Slovenskem, Polnost in praznina velikih zavez ter dve glosi pod psevdonimom). Obsojen je bil na šest mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. Z revijo ni nehal sodelovati, izrazito pa se je usmeril v športne teme, ki so pomenile inovacijo v slovenski esejistiki.

Z vprašanji o narodu – zgodovini, razvoju, značaju, perspektivah ipd. – so se v reviji največ ukvarjali Aleš Lokar, Vladimir Remec, Toussaint Hočevar, Alojz Rebula ter Rožanc in Kermauner. Lokar, ki je že leta 1964 v Mostu objavil razpravo Nekaj misli o razvoju slovenskega naroda, je čez sedem let dobil prostor v Naših razgledih in Sodobnosti. Najprej je izšlo Nekaj nekonvencionalnih misli o razvoju slovenskega naroda, sledila je živahna polemika ter odgovor Razvoj Slovencev kot sistem. Eseji in študije v Mostu so veliko prispevali k oživitvi debat in demokratičnosti v prezentiranju in zagovarjanju argumentov, s tem pa k uvajanju pluralnosti v slovensko družbo. Podobno je mogoče reči tudi za ozračje v samem manjšinskem krogu v Italiji; Most je bil stalno v nekoliko polemičnem razmerju z Zalivom Borisa Pahorja (ki je nastopil dve leti po Mostu) ter gojil izrazito odklonilen odnos do Primorskega dnevnika.