Wilson, Thomas Woodrow

Thomas Woodrow Wilson, 28. predsednik ZDA, je doktoriral na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru in se uveljavil kot raziskovalec ustavne ureditve in demokracije v Ameriki ter njene politične zgodovine. Leta 1902 je postal 13. predsednik princetonske univerze; zavzemal se je za znanstveno zahtevnejši študij ter enakopravnost judov in katoličanov, do Afroameričanov pa je kot demokrat z juga ostal zadržan.

Kot demokratski kandidat je Wilson leta 1910 zmagal na volitvah za guvernerja New Jerseyja ter postal znan kot zagovornik progresivizma ter nasprotnik trustov in s tradicionalnimi središči politične moči povezanih poslovnih mrež. Po pridobitvi podpore Williama Jenningsa Bryana, ki je bil simbol progresivistične usmeritve v ZDA, si je uspel zagotoviti demokratsko nominacijo na volitvah za predsednika ZDA 1912. Predvsem zaradi trdnih moralnih načel in razcepa v republikanski stranki – od nje se je odcepilo krilo dinamičnega bivšega predsednika Theodoreja Roosevelta – je Wilson zmagal in 4. marca 1913 prevzel predsedniški položaj v Washingtonu. Kot prvi predsednik ZDA je najprej predstavil obsežen reformni program (Nova prostost). Znižane so bile davčne tarife za življenjsko potrebne izdelke in povečane tiste za luksuzne, sprejeta je bila nova zakonodaja proti trustom, leta 1915 pa je zaživel tudi sistem bank federalnih rezerv. Wilson je javno nastopal proti intervencionistični dolarski diplomaciji, kljub temu pa se je vmešaval v zadeve drugih držav ameriške celine, zlasti Mehike.

Ob izbruhu prve svetovne vojne so ZDA ostale nevtralne, toda nemška podmorniška vojna je leta 1915 dala krila intervencionistom, ki jih je vodil Theodore Roosevelt. Prva očitnejša znamenja naklonjenosti do sil antante so vodila predsednika do razhoda z državnim sekretarjem Bryanom, ki ga je nadomestil Robert Lansing. Leta 1916 je Wilson ponovno, a tesno zmagal na volitvah za predsednika ZDA; njegov republikanski nasprotnik Charles Evans Hughes je še posebej nasprotoval glavnim točkam programa Nova prostost.

Zaostrovanje nemškega podmorniškega bojevanja in spletke uradnega Berlina, da bi v vojno proti ZDA zapletel Mehiko, so Wilsona in demokrate, ki so imeli leta 1916 za velik dosežek ohranitev nevtralnosti, prepričali v nujnost intervencije. 6. aprila 1916 je uradni Washington napovedal vojno Nemčiji, 7. decembra 1918 pa še Avstro-Ogrski. Začel je tudi pospešeno vzpostavljati svojo armado, njene večje enote so 1918 prišle na bojišče v Franciji. Ko je Rusija po boljševiškem prevratu izstopila iz vojne in začela mirovna pogajanja v Brest-Litovsku, je Wilson sklenil javno objaviti cilje bojevanja. 8. januarja 1918 je predstavil svojih 14 točk, ki so zahtevale odpoved tajni diplomaciji, svobodno trgovanje za vse, narodnostno načelo upoštevajoče meje med državami, od katerih morajo biti tiste, ki so zasedene, obnovljene; prav tako je zahteval svobodo ali vsaj avtonomijo za evropske narode, prosto plovbo po morju in ustanovitev svetovne organizacije držav. Wilson je za mnoge postal simbol pravičnosti; z njim so se začela povezovati celo že prej formulirana načela o samoodločbi narodov (David Lloyd George) ter o vojni za končanje vseh vojn (H. G. Wells). Prvotnih 14 točk je Wilson februarja 1918 dopolnil s štirimi univerzalističnimi načeli, septembra 1918 pa še s petimi vodili. Usodo Avstro-Ogrske je položil v roke narodov za njenimi mejami, ki so potem drug za drugim razglasili neodvisnost.

Wilson se je osebno udeležil mirovne konference; 13. decembra 1918 je prišel v Francijo in bil navdušeno sprejet; v Italiji so govorili celo o drugem Kristusovem prihodu. Na mirovni konferenci pa so predsednikova idealistična načela trčila ob interese antantnih in pridruženih sil ter bila le delno upoštevana pri sklepanju mirovnih pogodb. Za Slovence je bilo pomembno Wilsonovo nepriznavanje določb londonskega pakta 1915, prav tako pa zavzemanje za plebiscit v Celovški kotlini. Slovenci so bili v stiku z Wilsonom s pomočjo delegacije Kraljestva SHS (uradno Srbije), dvakrat pa so uspeli priti do njega tudi sami – 25. aprila in 5. junija 1919. Pri reševanju jadranskega vprašanja je Wilson očitno odstopil od narodnostih razmejevalnih načel, vseeno pa je bil Kraljestvu SHS med predstavniki velesil najbolj naklonjen. Slovenci niso mogli preprečiti plebiscita na Koroškem, uspeli pa so z razdelitvijo glasovalnega ozemlja na dve coni; menili so, da bi v južni lahko zmagali.

Po dokončni vrnitvi v ZDA je Wilson doživel neuspeh pri prizadevanjih za ratifikacijo versajskega miru, zato Društvo narodov ni zaživelo. Predsednik ni hotel popustiti niti senatorjem, ki so iskali kompromis v sprejetju določil miru z določenimi rezervacijami. Pri prizadevanjih, da bi dobil za svoja načela podporo množic, je Wilson opešal, oktobra 1919 ga je zadela kap in je ostal paraliziran po levi strani. Zmaga republikanca Warrena Gamaliela Hardinga na predsedniških volitvah 1920 je zapečatila usodo Društva narodov, ZDA pa so se močno približale izolacionistični politiki. Wilson je ponekod v Evropi kljub temu ostal zelo spoštovan, obveljal je za simbol nove politike. Bratislava se je zato po prvi svetovni vojni nekaj časa imenovala Wilsonovo mesto, marsikje pa je predsednik dobil svojo ulico; v Ljubljani je bil po njem imenovan hotel, v Zagrebu trg, v Pragi pa železniška postaja; na trgu pred njo je bil v letih 1928–1941 njegov spomenik, ki so ga na novo postavili 2011.

Wilson je bil ameriški akademik in državnik, ki je med letoma 1913 in 1921 služil dvojni zaporedni mandat kot predsednik Združenih držav Amerike. Med prvo svetovno vojno je vodil državo, bil je snovalec ideje in glavni zagovornik ustanovitve Društva narodov, za kar je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za mir.

Wilson je sodeloval kot eden izmed vodij na pariški mirovni konferenci, ki je pomenila »diplomatsko-pravni epilog prve svetovne vojne«²⁶⁰ in na kateri je predstavil svoj predlog za vzpostavitev miru, znan kot Wilsonovih 14 točk. V teh se je Wilson zavzel za svobodo morja tudi za nemorske države, odprto diplomacijo kot nasprotje tajne diplomacije, razorožitev, mednarodni nadzor nad kolonijami, učinkovit sistem kolektivne varnosti, v katerem bo vojna kot sredstvo za reševanje sporov prepovedana, ustanovitev splošnega združenja narodov, torej mednarodne organizacije, ki bo priznala in jamčila majhnim in velikim državam vzajemno zagotovilo politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti, ter za možnost spreminjanja mej, utemeljenih na samoodločbi narodov.²⁶¹

»V smislu Wilsonovega mirovnega pogoja, da je lahko podlaga miru z Avstro-Ogrsko le to, da prizna svojim narodom, da imajo pravico sami odločiti, kaj jih bo zadovoljilo, so Slovenci /…/ postali političen narod.«²⁶² Slovenci so pravico naroda do samoodločbe dokončno udejanjili na plebiscitu o samostojnosti Slovenije 23. decembra 1990.