Teritorialna obramba po vojni

Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje slovenskih obrambnih sil oziroma slovenske vojske, ki se je uradno še zmeraj imenovala Teritorialna obramba (TO) Republike Slovenije, iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom. Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na osnovi katerega je Republiški štab Teritorialne obrambe (RŠTO) izdelal projekt organizacije TO. Predlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad ter je v smislu priprav na oborožen spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo 1 : 2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 mož. Temeljna opredelitev obrambe države je bila možnost vojaškega povezovanja v obrambnih pripravah in načrtovanju skupne obrambe, predvsem v skupnem vodenju obrambne vojne v primeru agresije na Slovenijo. Ob tem so se v državi kresala različna stališča, da vojaško oziroma obrambno povezovanje RS ni potrebno, saj se z razglasitvijo oborožene nevtralnosti zagotavlja spoštovanje ozemeljske celovitosti države, ter da se s primernim angažiranjem vseh možnih lastnih sil in s podporo mednarodnega javnega mnenja ter OZN lahko uspešno vodi dolgotrajna obrambna vojna kljub popolni zasedbi celotnega ozemlja. Vendar je prevladalo mnenje, da je uspešna in učinkovita obramba države možna samo s tesnim povezovanjem s trenutno najmočnejšo obrambno zvezo (NATO) ter da naj bo vojaško povezovanje in usklajevanje obrambnih načrtov podrejeno gospodarskemu in političnemu vključevanju države v sodobne integracijske procese. S sprejetjem zakona o temeljnih razvojnih programih obrambnih sil za opremljanje SV v obdobju od leta 1994 do leta 2003 se je začelo pospešeno posodabljanje opreme in oborožitve na področjih letalstva, zračne obrambe, artilerije, oklepno mehaniziranih enot, inženirstva, zvez, obalne obrambe, logistike, pehote ter RKBO zaščite. Leta 2001 je Vlada RS je sprejela predlog sprememb in dopolnitev zakona o temeljnih razvojnih programih obrambnih sil, ki ga je leta 1994 za opremljanje SV v obdobju od leta 1994 do leta 2003 sprejel Državni zbor. Preostanek sredstev iz zakona (76.600 mio SIT) je bil namenjen zaključevanju projektov, povečanju pripravljenosti in zmogljivosti vojske in nakupu letala za potrebe Vlade RS. Po novem konceptu preoblikovanja SV se je želelo glede na ocene ogroženosti države doseči učinkovitejšo strukturo in realnejši obseg vojske. Tako je bila vojna sestava SV zmanjšana s 46.000 na 26.000 pripadnikov. S spremembo zakona so do leta 2007 zagotovili sredstva v skupni višini 65.000 mio SIT za dokončanje opremljanja 10. motoriziranega bataljona, 17. bataljona vojaške policije, vzpostavitev 20. motoriziranega bataljona, dopolnitev sistema poveljevanja in kontrole, logistike in zračne obrambe. Postopno so se oblikovale tudi posamezne mirnodobne enote TO. V vojašnici Šentvid pri Ljubljani so oblikovali učno bojni bataljon, pozneje 520. učni center in nato 1. bataljon 52. brigade TO (1/52. BR), v katerem je 15. decembra 1991 začela s služenjem vojaškega roka nova generacija vojakov, ki so svečano prisegli 24. decembra 1991.

V tem času je že od vojne kot edina popolnoma vojaška profesionalna enota delovala Specialna brigada MORiS. Formirana je bila tako, da je bilo število pripadnikov v enotah različno, zato je bilo možno oblikovati glede na nalogo manjše ali večje bojne skupine. Vojaki so bili usposobljeni v več specialnostih in so imeli temu primerno oborožitev, udarna pest pa je bila enota za hitre intervencije, ki je zagotavljala hitro in učinkovito bojno delovanje na območju celotne države. Po vstopu v enoto, ki je imela sedež v Kočevski Reki, so imeli vojaki enotedensko prilagajanje, potem je sledilo osemmesečno temeljno šolanje, nato pa še specialistično usmerjanje (kot: diverzant voda – zrak – zemlja, izvidnik, vojaški policist, protidiverzant, vodnik službenega psa, oklepnik itd.).