Vojaška obveza

Vojaška obveza je z zakonom predpisana pravica in dolžnost državljanov, da za določen čas opravljajo vojaško službo v oboroženih silah oziroma se v primeru potrebe za to mobilizirajo. Oborožene sile se praviloma izpopolnjujejo v miru in vojni. V SFRJ je bila vojaška obveza opredeljena kot splošna, to je kot obveza služenja vojaškega roka v JA, in kot obveza služenja v rezervni sestavi oboroženih sil in to predvsem v enotah JA, TO ter tudi milice. Služenje vojaškega roka se je začelo praviloma v letu, ko je posameznik (moški) dopolnil 19 let in je trajalo 12 mesecev. Obveza služenja v rezervni sestavi je trajala do leta, v katerem je posamezni obveznik služenja v rezervni sestavi dopolnil 60 let starosti. Ženske so bile obvezane služiti samo v rezervni sestavi in to od 19. do 50. leta starosti, lahko pa so od leta 1983 dalje prostovoljno služile tudi vojaški rok in to v trajanju 6 mesecev. Eno ključnih vprašanj, okoli katerih so se najbolj izostrila nasprotja med stališči, ki sta jih zagovarjali federacija oziroma JA in RS, je bilo vprašanje območij služenja vojaškega roka za slovenske nabornike. JA je neprestano zavračala zahteve Slovenije, da bi večina nabornikov služila vojaški rok na območjih, ki so bila bliže kraju njihovega bivanja oziroma njihovi republiki, zato so že na začetku okrepljenega pritiska razmišljali tudi o drugih rešitvah. Medtem ko je Skupščina RS pripravljala zahtevo, da Prefedsedstvo SFRJ uvede služenje vojaškega roka za nabornike iz Slovenije samo v 5. vojaškem območju, so v Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo začeli iskati druge možnosti, in sicer služenje vojaškega roka v organizaciji in izvedbi republiških organov ter institucij. Tako sta bila ustanovljena naborniška učna centra Ig in Pekre, ki sta pomenila začetek procesa vzpostavljanja redne vojske. Z obkolitvijo UC Pekre 23. 5. 1991 je JLA jasno pokazala svoje namene po nasilni ohranitvi dotedanjega stanja v državi.