Učni center

Eno od ključnih vprašanj, okoli katerih so se najbolj izostrila nasprotja med stališči, ki sta jih zagovarjali federacija oziroma JLA in RS, je bilo vprašanje območij služenja vojaškega roka za slovenske nabornike. JLA je nenehno zavračala zahteve Slovenije, da bi večina nabornikov služila vojaški rok na območjih bliže kraju njihovega bivanja oziroma njihovi republiki, zato so že na začetku okrepljenega pritiska razmišljali tudi o drugih rešitvah. Medtem ko je Skupščina RS pripravljala zahtevo, da Predsedstvo SFRJ uvede služenje vojaškega roka za nabornike iz Slovenije samo v 5. vojaškem območju, so v Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo začeli iskati druge možnosti, in sicer služenje vojaškega roka, ki bi ga organizirali in izvedli republiški organi in institucije. Prve analize so pokazale, da je treba za uspešno usposabljanje zunaj JLA zagotoviti spremembe na normativno-pravnem področju ter predvsem nastanitvene, kadrovske in materialne pogoje usposabljanja. Že poskusna analiza, s katero so preverjali potrebe RS po kadrih, vojašnicah, vojaški opremi in oborožitvi za usposabljanje 12.000 nabornikov letno, je pokazala, da organi in organizacije RS nimajo dovolj kadrov, opreme in nastanitvenih zmogljivosti. Začeli so iskati druge, vmesne rešitve. Po ogledu možnih lokacij za usposabljanje vojakov na območju RS v Kostanjevici na Krasu, Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani je polkovnik Bogdan Koprivnikar dobil nalogo, da pripravi idejni projekt o organiziranosti služenja vojaškega roka v RS, ki je nosil naslov Organiziranje usposabljanja rekrutov izven JLA v organizaciji republiških organov. Cilj projekta je bil opredeliti celotno problematiko usposabljanja rekrutov in s tem služenja vojaškega roka. Predlagal je potrebne temelje za sprejemanje odločitev o organiziranju usposabljanja rekrutov in služenju vojaškega roka ter nakazal način vzpostavljanja oboroženih sil oziroma slovenske vojske v novi državni ureditvi. Pri tem so se pokazale osnovne skupine pričakovanih težav: zagotavljanje materialnih pogojev in kadrov za usposabljanje, zagotavljanje finančnih sredstev, opredelitev učnih programov ter ustavnih, zakonskih in drugih pravnih predpisov za izvajanje predvidenega usposabljanja. Idejni projekt je konec septembra 1990 odobril kolegij sekretarja za ljudsko obrambo. Imenovali so delovno skupino za izdelavo predloga projekta in nato za njegovo uresničitev, januarja 1991 pa komisijo za izbor najustreznejših uniform za Slovensko vojsko. Pripraviti je morala predloge za uniforme različnih rodov in služb, barve posameznih delov uniform ter oblikovne predloge zanje. Nastanitveni pogoji v izbranih centrih za usposabljanje so bili zelo slabi, zato je bilo treba obnoviti objekte na Igu in v Pekrah. V nekaj več kot treh mesecih je bilo treba pripraviti projekt za adaptacijo, narediti gradbene posege in opremiti prostore. Naslednji pomemben korak je bil zagotavljanje ustreznih kadrov, častnikov in podčastnikov, ki naj bi vodili usposabljanje. Računali so predvsem na pomoč rezervnih častnikov, vendar je bil odziv nepredvidljiv, saj je JLA že odkrito grozila s silo, zato je bilo sodelovanje v projektu nevarno. Na podlagi razpisa za sprejemanje civilnih oseb za opravljanje dolžnosti vojaških starešin v ustanovah in enotah TO je komisija Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo naredila selekcijo prijavljenih kandidatov. Za vodjo učnega centra na Igu so nato imenovali Bojana Šuligoja, v Pekrah pa Andreja Kocbeka.