Slovenska deklaracija

Gre za najradikalnejši narodnostni program slovenskega katoliškega gibanja v obdobju monarhične Jugoslavije, ki je znan tudi pod imenom Ljubljanske punktacije. Slovenska deklaracija je nosila datum 31. december 1932, prvič pa je bila objavljena v tržaškem dnevniku Il Piccolo 3. januarja 1933. V Dravski banovini so jo razširjali z letaki. Program, ki je zahteval zedinjenje na štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska) razkosanih Slovencev, njihovo upravno in finančno samostojnost, kulturno in politično svobodo ter jasno priznanje nacionalne individualnosti v jugoslovanskem okviru, je nastal v krogih leta 1929 razpuščene, vendar tajno še delujoče organizacijske strukture Slovenske ljudske stranke. Slovenska deklaracija je bila eden od jedrnato izraženih programskih dokumentov ilegalno delujočih gibanj. Vodstva pred diktaturo delujočih strank so namreč po vpeljavi ustavnega reda in parlamentarne demokracije v Kraljevini Jugoslaviji javno objavila svoje zahteve in s tem pokazala, da so še vedno pomemben dejavnik. Slovenska deklaracija je podpirala (kon)federalistične zahteve agrarno-liberalne Kmečko-demokratske koalicije v drugih delih jugoslovanske države.

Odziv unitarističnih oblasti je bil oster; najbolj izpostavljeni prvaki razpuščene Slovenske ljudske stranke so bili zaradi Slovenske deklaracije januarja 1933 konfinirani v Bosni, Anton Korošec pa je bil potem napoten v Vrnjačko Banjo, Tuzlo in na Hvar v še težje dostopno osamo, čeprav ni bil iniciator dokumenta. Narodni voditelj je bil tarča kraljevih oblasti, ki so avtonomistično in (kon)federalistično usmerjenim nasprotnikom očitale separatizem, verjetno predvsem zaradi demonstrativno učinkujočih počastitev ob svoji šestdesetletnici leta 1932. Te prireditve so dokazovale njegov ugled in priljubljenost med Slovenci. V tem smislu so bili še posebej odmevni šenčurski dogodki, ko so žandarji celo streljali v zrak, med ljudmi pa je bilo slišati tudi vzklike proti kraljevski hiši. Zakon o zaščiti države je bil potem uporabljen tudi proti privržencem slovenskega katoliškega tabora.

Velika večina slovenskih katoličanov je Slovensko deklaracijo podprla; zagovorniki oktroirane ustave so bili med njimi redki in so hitro izgubili vpliv med množicami. Po atentatu na kralja Aleksandra je bila organizacijska struktura Slovenske ljudske stranke obnovljena tudi v javnosti kot slovenski del Jugoslovanske radikalne zajednice/zveze; v Dravski banovini je popolnoma prevladala, vendar povečanja avtonomije ali federalizacije države ni dosegla. Po sporazumu Cvetković-Maček leta 1939 je bila ob ustanovitvi kar najširše avtonomne Banovine Hrvaške odrezana od drugih delov Jugoslavije; v Ljubljani je bilo oblikovano kasacijsko sodišče za njeno ozemlje, na drugih področjih pa se pristojnosti oblasti na Slovenskem niso povečale. Slovenska ljudska stranka je Dravsko banovino upravljala kot matični prostor Slovencev (na to je kazala zlasti politika na področju kulture) in jo skušala narediti privlačno tudi za rojake v drugih državah.