Schengenski sporazum

Mednarodni sporazum med večino evropskih držav je bil prvič podpisan 14. junija 1985 v luksemburškem mestecu Schengen. Od tod tudi ime. Nastal je na podlagi ideje združene in svobodne Evrope. Podpisalo ga je pet držav. Sledile so dopolnitve sporazuma in novi podpisi oziroma pristop novih članic. Sporazum je odpravil mejne in carinske kontrole na notranjih mejah v schengenskem območju in s tem zagotovil njihovo prosto prehajanje. Vsebuje tudi določbe o okrepljenem sodelovanju med policijami in carinami držav podpisnic ter nadzor in način prestopanja zunanjih meja tega območja, vključno z vstopom oseb (schengenski vizum) ali blaga tretjih držav. Na začetku schengenski pravni red ni bil del zakonodaje Evropske skupnosti. Del zakonodajnega in institucionalnega okvira Evropske unije je postal z Amsterdamsko pogodbo. Podpisana je bila leta 1997 in uveljavljena dve leti pozneje. Schengensko območje obsega večino držav članic EU z izjemo Irske in novejših članic Hrvaške, Bolgarije, Romunije in Cipra. K njemu so pristopile tudi štiri države nečlanice – Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica. Zajema štiri milijone kvadratnih kilometrov in več kot 400 milijonov ljudi. Schengen je pravzaprav sinonim za svobodo gibanja in prost pretok oseb, je verjetno najbolj otipljiv dosežek evropskega povezovanja. Vse od begunsko-emigrantske krize leta 2015 je na hudih preizkušnjah. Vrsta držav članic namreč na svojih notranjih mejah ponovno izvaja takšen ali drugačen nadzor. V času pandemije koronavirusa pa so se meje skoraj popolnoma zaprle.

Slovenija je sporazum začela izvajati 21. decembra 2007 na kopenskih in morskih mejah ter 30. marca 2008 na letališčih.