Pravica do samoodločbe slovenskega naroda (1987)

Pravica do samoodločbe je predstavljala eno od vodilnih političnih gesel večine oboroženih formacij, ki so se uprle okupaciji Slovenije med drugo svetovno vojno. Vsebovale so jo vse ustave povojne Jugoslavije in Slovenije kot njene zvezne enote. Veljavna Ustava Republike Slovenije, sprejeta 23. 12. 1991, jo razglaša v preambuli, v tretjem ter v vrsti z njim vsebinsko povezanih členih. Pričujoče besedilo poroča samo o formulacijah pravice do samoodločbe, zapisanih in objavljenih v času ustanavljanja suverene in demokratične Republike Slovenije od objave »Prispevkov za slovenski nacionalni program« februarja 1987 (»Prispevki«) do sprejema nove ustave decembra 1991.

Prispevki so se sklicevali na pravico do samoodločbe v kontekstu »slovenskega nacionalnega programa« – za zdaj in tukaj. Obravnavana je bila za praktično uporabo v konkretni situaciji politične odločitve za samoodločbo. Navajamo glavne poudarke Prispevkov: Načelo o samoodločbi prevlada, kadar je ogrožen ali onemogočen obstoj in razvoj naroda ali če so v določeni državi zanikane njegove temeljne gospodarske, socialne, politične in kulturne pravice. Slovenski narod je zgleden in značilen primer priznanega subjekta pravice do samoodločbe. Pravica do samoodločbe vsebuje tudi pravico do odcepitve in lastne države. Pravica do samoodločbe naroda je univerzalna, neodtujljiva in ponovljiva. Po navedbah prof. Ernesta Petriča pa je tudi kogentna (jus cogens) norma mednarodnega prava, zato je narod ne more konzumirati in se ji s tem odreči. Sklepni poudarek Prispevkov iz leta 1987, ki je nakazal plebiscitno pot do samostojne slovenske države, ugotavlja, da se boja za narodno svobodo ne da ločiti od boja za demokracijo, čigar sestavni del je.

Le nekaj let pozneje, junija 1991, so postale navedene razlage, prevedene v veljavne razloge za uveljavitev slovenske državnosti, sestavni del besedila preambule Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), sprejete in uveljavljene 25. junija 1991. TUL se namreč že v preambuli sklicuje na »voljo slovenskega naroda … izraženo na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«, na dejstva, da »Jugoslavija ne deluje kot pravno urejena država«, da se v njej »hudo kršijo človekove in nacionalne pravice« in da »ureditev Jugoslavije ne omogoča rešitve politične in gospodarske krize«. Samo nekaj let prej pa je isto besedilo – slovenski nacionalni program iz leta 1987 – dobilo v tedanjem slovenskem nedemokratičnem okolju etiketo prepovedane in sankcionirane deviacije, ker naj bi bila bila znanilec prezgodnjih sprememb.