Peticijsko gibanje (1848)

Organizirano podpisovanje izjav za osnovanje Kraljestva Slovenija. Po izbruhu marčne revolucije 1848 in cesarjevi obljubi, da bo habsburška monarhija dobila ustavo, so narodna gibanja v njej poskušala uresničiti svoje cilje. Madžari so s sankcioniranjem t. i. marčnih oziroma aprilskih zakonov dosegli prevlado na Ogrskem. Ta je bila s preostalimi deželami Avstrijskega cesarstva odtlej le še v personalni uniji.

Razglasitev začasne ustave 25. aprila 1848 – dokument, ki ga je pripravil notranji minister Anton Franz Xaver baron von Pillersdorf, je poudarjal celovitost Avstrijskega cesarstva v mejah iz leta 1804, vendar pa ni veljal na Ogrskem in v Lombardsko-beneškem kraljestvu – je pomenila vzpostavitev okvira za politično delovanje. Večina narodov v habsburški monarhiji je poskušala uresničiti zahteve, ki so temeljile na zgodovinskih pravicah in ozemeljskih enotah; edino Slovenci so se sklicevali le na naravno pravo. Kot prostor svoje teritorialne enote so dojemali ozemlje, na katerem kot materinščina prebivalstva prevladuje slovenščina.

Ker so kranjski stanovi, od katerih so rodoljubi sprva pričakovali odločno vsenarodno akcijo, ostali ujeti v obzorja svoje dežele, je pobudo za povezovanje na narodni podlagi prevzel Matija Majar – Ziljski, ki je bil stolni kaplan v Celovcu. Kot prvi je oblikoval politični program, ki je zahteval popolno državljansko in kulturno emancipacijo Slovencev in njihovo politično združitev. Zavrnil je vključitev slovenskega prostora v Nemčijo ter zahteval okrepitev vezi z južnimi Slovani. Kmalu so mu sledili še graški in dunajski narodnjaki. Prve je vodil Josip Muršec – Živkov, druge pa Fran Miklošič.

Aprila 1848 so se med rodoljubi izkristalizirale slovenske zahteve v treh jasnih točkah: ustanovitev Kraljestva Slovenija z lastnim deželnim zborom iz ozemelj, na katerih prebiva slovenski narod; v Sloveniji mora imeti slovenski jezik enake pravice kot nemški v nemških deželah; Slovenija je lahko samo del Avstrijskega, ne pa tudi Nemškega cesarstva, v njej pa morejo veljati le zakoni, ki jih sprejmejo cesar in zastopniki Slovencev. Dunajski Slovenci, ki so poslali delegacijo z Miklošičem na čelu na Štajersko in Kranjsko, so potem vzpodbudili živahno peticijsko gibanje v domovini. Natisnjeni formularji, ki so bili pripravljeni za podpisovanje, so slovenski program izrazili v obliki uvodne načelne izjave in skrajšanih treh točk (slovenski narod v ljubljanskem, graškem in tržaškem guberniju se združi v Kraljestvo Slovenija, slovenski jezik se vpelje v urade, Slovenija se ne združi z Nemško zvezo). Narodnjaki so ohranili čisti narodni program in podpisnikov niso skušali pridobivati z obljubljanjem odprave fevdalizma, ki je bilo posebej zanimivo za kmečko večino prebivalstva.

Večina ohranjenih peticijskih pol (za Štajersko ter za manjše dele Koroške, Kranjske in Goriške) – nekatere med njimi so bile tudi prepisane na roko – je bila izpolnjenih maja in junija 1848, nekatere so nedatirane. Podpisovanje je bilo množično in je zajelo ljudi vseh slojev, v Celju tudi meščane, ki so bili pozneje stebri nemškoliberalne politike. Ponekod so peticije podpisovali samo hišni gospodarji, drugod pa tudi drugi, vendar le vidnejši zastopniki javnega življenja. Nepismeni ljudje so naredili križec, pristnost izraza njihove volje pa je bila potrjena na različne načine, ponekod tudi z vpisom imena s pečatom in podpisom zapisovalca imen in priimkov.

Peticijsko gibanje je ponekod naletelo na nasprotovanje konservativnega uradništva in nekaterih predstavnikov Cerkve. V delu Dolenjske se je soočalo tudi s konkurenco peticij, ki so zahtevale zvezo s Hrvaško, kjer je ban Josip Jelačić baron Bužimski – podobno kot cesarski namestnik Franz Stadion grof von Warthausen v Galiciji – na svojo roko odpravil fevdalizem. Predvideno je bilo, da bi peticijske pole avstrijskemu parlamentu predal Fran Miklošič, vendar je bil ta 1849 prehitro razpuščen, da bi do tega dejanja lahko prišlo. Primarno gradivo (51 podpisnih pol) je ohranjeno v dunajskem arhivu (»Haus- Hoff- und Staatsarchivu«), v katerem jih je odkril Stane Granda.

Peticijsko gibanje je pokazalo, da ima zahteva po zedinjeni Sloveniji množično podporo; časopisne vesti namreč omogočajo sklep, da je bilo podpisanih pol še več. Čeprav akcija ni dosegla svojega primarnega cilja, je pomemben dogodek v slovenski zgodovini, saj je pokazala, da so se Slovenci takoj, ko so lahko po odpravi cenzure in absolutizma svobodno povedali, kaj želijo, množično zahtevali zedinjeno in gospostva tujcev prosto domovino.