Območni štab TO

S prevzemom pristojnosti nad TO in pripravami na osamosvojitev je tedanji Zakon o splošni ljudski obrambi pomenil oviro za oblikovanje učinkovitega obrambnega sistema. Po odločitvi sekretarja Janeza Janše je delovna skupina pripravljala predlog novega zakona o obrambi. Presodili so, da je TO organizacijsko preveč razdrobljena. Vsaka občina je v skladu z veljavnim zakonom namreč oblikovala občinski štab za TO, odgovoren za obrambo občine. 62 štabov v Sloveniji je bilo preveč, zato so predlagali, da se v novem zakonu uveljavi območni štab kot oblika organiziranja za vodenje oboroženega boja na zaokroženem območju. Že na začetku so se v delo vključili poveljniki pokrajin, ki so sprejeli pobudo, saj je zagotavljala učinkovitejše poveljevanje in združevanje sil za bojne dejavnosti. S takšno organiziranostjo TO in na njeno delovanje ne bi tako kot do takrat vplivali lokalni interesi. Različice organiziranosti so izdelali na strokovni podlagi, ki so jo zaradi političnih pritiskov zlasti nekaterih predstavnikov takratnih občin na koncu nekoliko popravili. 29. marca 1991 so vsi trije zbori Skupščine Republike Slovenije sprejeli Zakon o obrambi in zaščiti, ki je urejal organiziranost, pripravljanje in delovanje obrambnega sistema za primer, če bi bila ogrožena svoboda, neodvisnost, suverenost in ozemeljska celovitost Republike Slovenije. V 43. členu zakona je bilo zapisano, da je TO sestavljena iz štabov, enot in zavodov ter ima mirnodobni in vojni sestav. Mirnodobnega so dopolnjevali z ljudmi v stalni sestavi TO ter vojaki, ki so služili vojaški rok, vojnega pa z obvezniki iz rezervne sestave ter materialnimi sredstvi iz popisa. Vodenje in poveljevanje TO so poleg Predsedstva Republike Slovenije prevzeli poveljnik TO Republike Slovenije, poveljniki pokrajin TO, območij, poveljniki enot ter upravniki zavodov. Območni štab za teritorialno obrambo je bil ustanovljen za območje ene ali več občin, pokrajinski štab pa za območje pokrajine. 27. aprila 1991 so bili v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 18-791/91, objavljeni še Zakon o vojaški dolžnosti, Odredba o ustanovitvi štabov in zavodov Teritorialne obrambe v Republiki Sloveniji in Odredba o določitvi kriterijev za formacijo stalnega sestava območnih štabov za teritorialno obrambo. Po sprejetju Zakona o obrambi in zaščiti so pospešeno nadaljevali reorganizacijo. Z njo so želeli postaviti temelje prihodnji vojski slovenske države, ohraniti sistem poveljevanja ter kar najbolje izkoristiti znanje kadra v enotah. Načrtovali so oblikovanje Republiškega štaba TO (RŠTO), sedem pokrajinskih štabov (PŠTO), ki so bili na čelu pokrajin TO, in 27 območnih štabov za TO (ObmŠTO) ter dveh učnih centrov, razvojne skupine, tehničnih zavodov, 17 brigad, štirih združenih odredov, dveh protidesantnih odredov, pet protioklepnih odredov, 63 jurišnih odredov, treh protidiverzantskih odredov, 15 diverzantskih odredov in mornariškega odreda. Nova struktura naj bi postala 25. maja 1991 operativna in usklajena z razpoložljivo oborožitvijo. Podrejeni poveljniki so bili pristojni za sprejemanje začasnih rešitev, ki bi ob spopadu zagotovile pogoje za učinkovito poveljevanje.