Antigona Dominika Smoleta: prispevek k zgodovini slovenskega oporečništva

Janko Kos

Moja zgodba o Smoletovi Antigoni se začenja nekaj let pred časom, ko je bila napisana, prvič uprizorjena in objavljena. Leta 1955 sem po čudnem naključju – bil sem še študent – postal član Sveta Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Predsedoval mu je Juš Kozak, člana sta bila France Koblar in moj profesor Anton Ocvirk. Iz tega Sveta sem bil poslan v žirijo, ki naj bi ocenjevala besedila za nov dramski natečaj. Prvo nagrado je dobilo Smoletovo Potovanje v Koromandijo. V Drami je bilo kmalu uprizorjeno, toda z neprijetnimi posledicami. Partijskim politikom je obveljalo za ideološki škandal, po nekaj reprizah ga je moralo biti konec. Vznemirila se ni samo politika, prizadet je bil tudi gledališki Svet, vsem na čelu profesor Ocvirk. Za svojo dolžnost si je izbral nehvaležno nalogo: javno izreči nestrinjanje z destruktivno in povrhu še slabotno dramatiko mladih. To je storil v članku Metafizične blodnje ali brezplodno potovanje v Koromandijo.

Ocvirkova gesta je bila v več pogledih neprijetna, tako za mlado dramatiko, ki je bila del komaj nastajajoče opozicijske kulture, kot za posameznike, ki smo jo branili. Za nagrado Smoletu sem si v komisiji močno prizadeval. Priznam, da do avtorja nisem bil čisto nepristranski, bil je že stalni sodelavec Besede, ki sem ji bil sourednik. Prav leta 1955 smo začeli objavljati njegovo ciklično pripoved, ki je čez nekaj let prerastla v roman Črni dnevi in beli dan; in leta 1956 je bilo v Besedi objavljeno Potovanje v Koromandijo. Kljub temu je v moji zavzetosti za Smoletove dramske prvence zevala razpoka. Uprizoritev Potovanja v Koromandijo je učinkovala medlo, ni bilo popolnoma gotovo, ali je temu kriva režija ali kar samo besedilo. Vsekakor igra še ni bila pravo znamenje zmagoslavnega prodora nove dramatike v slovensko gledališče. Gotovo pa je bil Smole avtor, od katerega se je kaj takega lahko pričakovalo.

Ko smo v letu 1957 ustanavljali Oder 57, je bil prostor za tak gledališki dogodek pripravljen. Tega leta je bila v Mariboru objavljena nova Smoletova drama Igrice, toda to še zmeraj ni bilo tisto, kar smo si želeli. V letu 1958 je izšel Smoletov roman Črni dnevi in beli dan, za mnoge neopazen, zame že takrat med osrednjimi deli povojnega romanopisja; in res še zmeraj ostaja na lestvici najbolj klasičnih romanov po letu 1950. Bil sem zraven, ko se je odločalo o nagradi za najodličnejše romane tistega leta, in s to podporo jo je zares dobil. Iz mojega prepričanja, da je Smole v romanu izrekel pravo resnico o junakih, postavljenih v neugodno socialno in moralno atmosfero povojnega desetletja, se je rodila kritika, ki sem jo v Perspektivah za leto 1962 objavil o Hladnikovem filmu Ples v dežju. Kljub odličnosti Duše Počkaj v glavni ženski vlogi sem Hladniku poočital, da je s svojim pretiranim zanimanjem za moške erotične težave pokvaril duhovno in moralno sporočilo Smoletovega romana. Smole v poznejših proznih besedilih ni več napisal česa tako prvovrstnega.

Od leta 1958 je začela nastajati zasnova njegove Antigone. O tem nastajanju nisem vedel ničesar natančnejšega, saj nisem spadal v najožji prijateljski krog, ki je spremljal Smoleta od mladostnih let naprej – Primož Kozak, Taras Kermauner, Tit Vidmar in še kdo; verjetno se jim je pridružil tudi Veljko Rus. Po poznejšem zatrdilu Tarasa Kermaunerja je bil Rus tisti, ki je Smoletu svetoval, naj Antigona ne nastopi v odrskem dogajanju, kot ji je bilo namenjeno v prvotni zasnovi. Odsotnost glavnega junaka za slovensko dramatiko ni bila popolna novost, preizkusil jo je že Pregelj v drami Azazel, v kateri se Kristus sploh ne pojavi, čeprav je središče dramske zgodbe. Smole je nasvet sprejel in prav to je dalo novi različici Antigone posebno težo. V tej obliki sem igro spoznaval tudi sam, ko smo jo proti koncu leta 1959 prebirali za uprizoritev na Odru 57. Njen glavni dramaturg je bil Primož Kozak, toda z njo smo se bolj ali manj ukvarjali vsi. Zdaj je bilo jasno, da je Smole z Antigono dosegel tisto, kar je opozicijska kultura po vojni hotela in zmogla ustvariti ne samo v poeziji in prozi, ampak tudi v gledališču kot najbolj odmevnem glasniku socialno-moralnega duha. Tega celo najbolj trdi ideološki nasprotniki niso mogli zanikati. In zdi se, da so v igri temeljito prepoznali resnico o sebi in o tistem, kar se jim je v slovenski stvarnosti postavljalo nasproti.

Čeprav mi konkretne okoliščine, ki so spremljale nastanek Antigone, niso bile znane, mi je bilo že takrat dovolj prezentno, kaj se je v letih od 1955 do 1960 na Slovenskem dogajalo takega, da je Smoletu navdihnilo novo različico starega mita. Najprej je bila tu nova socialna sestava z revolucijo postavljene slovenske družbe, politike in morale. V teh letih je na razvalinah prvotnega načrta za kolektivno proletarizacijo slovenskega naroda začel nastajati nov sloj – socialistični srednji sloj s svojimi življenjskimi navadami, apetiti in bonitetami, s svojo ohlapno moralo, politično prilagodljivostjo in proizvodno-potrošniško vnemo. Ta plat novega časa je prešla v Smoletovo igro kot splošno življenjsko ozadje Antigoninega iskanja – kot anonimna množica življenja željnih Tebancev, ki jim s trdo roko vlada, pa tudi streže pametna Kreontova oblast. Druga posebnost teh let, ki je odločilno vplivala na nastanek Antigone, je bila usoda Jožeta Pučnika. Aretiran je bil v začetku leta 1958 in po dolgotrajnem zasliševanju obsojen na več let zapora. Večina sodelavcev Revije 57, ki so jo hitro prepovedali, je bila s Pučnikom solidarna, čeprav z njegovo politično dejavnostjo – če je takšna dejavnost sploh obstajala – ni bila ravno na tekočem. Pučnikova zaporniška kalvarija je izzvala dolgotrajno moralno vznemirjenje in ogorčenost, razmerje opozicijske kulture do komunistične oblasti se je zaostrilo. Smoletova Antigona je gotovo nastala iz takšne moralne in politične travme. Da bi bil lik Antigone napravljen po Pučnikovi osebi, kot je pozneje trdil Taras Kermauner, se zdi vendarle pretirano. Pučnik, kot sem ga spoznaval do aretacije, na bližnjih srečanjih ali na izletih s kopanjem v ljubljanski okolici, je bil fizično odlična in značajsko možata, stvarno odločna in v življenjsko konkretnost naravnana osebnost – pravcato nasprotje liku Antigone v drami. Ne kot konkretna oseba, ampak kot politična žrtev nasilne oblasti je postal izhodišče Smoletovi dramski domišljiji, brez tega njegove Antigone ne bi bilo. Tretja plast, ki je prešla v igro iz dogajanj v letih od 1955 do 1960, je bila nova podoba komunistične oblasti. Tisto, kar je prej vladalo s trdo roko revolucijskega nasilja, se je takrat začelo spreminjati v mešanico trdnega oblastništva in gibčnega pragmatizma. Poosebljenje te spremembe, ki jo v igri reprezentira Kreon, se je že pred letom 1960 zdel Boris Kraigher. Prav on je po premieri Antigone na Odru 57 Smoleta kot zmagovalnega avtorja in krog njegovih sodelavcev, med katerimi sem bil tudi sam, povabil na pogovor o novi reviji Perspektive. S Smoletom sva postala njena prva urednika. V prvih številkah je bila objavljena Antigona, še istega leta je prišla na oder etabliranih gledališč v Ljubljani in Mariboru. Te uprizoritve so bile v primerjavi s prvo na Odru 57 manj žive, njena odrska postavitev v režiji Francija Križaja je bila morda preprostejša, toda celotno dogajanje z liki Kreonta, Ismene, Teiresiasa, Haimona in paža je bilo postavljeno na oder v novem igralskem slogu in govorni dikciji, prineslo je prelom s tradicionalnim igranjem.

S tem pa moje zgodbe o Smoletovi Antigoni še ni bilo popolnoma konec. Ko je leta 1961 izšla knjižno pri Državni založbi Slovenije v opremi Draga Tršarja, mi je avtor poklonil izvod s pripisom v skromni znak prijateljstva. To je bilo ljubeznivo, čeprav morda pretirano. Obema kljub dveletnemu sodelovanju pri urejanju Perspektiv ne čas ne življenjske navade niso dovoljevale, da bi postala zares osebna prijatelja. In če bi kaj takega bilo mogoče, bi zaradi obojestranske zadržanosti in molčečnosti ne bilo najlažje. Sicer je pa za sklep moje zgodbe o Antigoni pomembnejše dejstvo, da sem za Perspektive v letu 1961 pisal obsežen spis Resnica današnje drame, v njem sem bil zelo kritičen do Mateja Bora, precej manj do Marjana Rožanca, nato pa sem se z najvišjim priznanjem razgovoril o Smoletovi Antigoni in Kozakovi Aferi. V svoji interpretaciji, napisani v jeziku in slogu, ki se jima poznajo mišljenjski vzorci iz Camusa, Sartra in Heideggerja, sem upošteval vse tiste ravni, ki so se zdele v Smoletovi drami prepoznavne kot usedlina sočasne stvarnosti – konformizem novega srednjega sloja, moralna indignacija nad političnim nasiljem in oblastniškim pragmatizmom, kot sta se zdela poosebljena v Kraigherjevi politiki. Res pa je, da v tem razumevanju Antigone ni bilo prostora za misel na povojne množične pomore ujetih domobrancev – iz preprostega razloga – ker zanje še nisem vedel in sem se s to temno stranjo meseca soočil šele v Kocbekovem tržaškem intervjuju v letu 1975. Koliko je o pomorih vedel Smole, ko je pisal Antigono, ne morem soditi. Domnevam lahko samo, da se v mladostnem krogu Kozaka, Kermaunerja in Tita Vidmarja tik po vojni niso mogli izogniti govoricam o prikritem zločinu – čeprav v njihovih družinah, ki so bile blizu najvišji partijski nomenklaturi, najbrž niso hoteli ali smeli govoriti o stvari, ki je bila – tako kot že za Kocbeka – takšna, da je bilo bolje zanjo ne vedeti. In če se je vedelo, o njej molčati. Seveda je bilo tudi nepoučenemu ob Smoletovi Antigoni že leta 1960 jasno, da z bratomornim bojem okoli Teb meri tudi na slovensko državljansko vojno in da z iskanjem Polinejkovega trupla govori tudi o pokopu izdajalcev nasploh, tako antičnih kot modernih časov.

Za epilog svoji zgodbi o Smoletovi Antigoni sem leta 1961 poskrbel s skoraj nespodobnim spominom na nekdanjo Ocvirkovo kritiko Potovanja v Koromandijo. Proti koncu tega leta je v Perspektivah izšel moj Nekrolog za Besedo, v katerem sem mimogrede omenil korifeje predvojne liberalistične kulture in s tem mislil na Ocvirka, nato pa mu poočital njegovo nekdanjo anatemo mlade opozicijske dramatike. Namen zapisa je bilo opozoriti, da je ta kultura z Antigono dokazala, da ni bila samo metafizična blodnja in brezplodno potovanje, ampak odločilno dejanje v povojnem duhovnem in moralnem spreminjanju stvarnosti in s tem priprava na politične premike po letu 1980. Vsaj tako vidimo takratna kulturna dejanja danes. Ko me je v naslednjih letih Ocvirk povabil k tesnemu znanstvenemu sodelovanju, o teh očitkih nisva nikoli spregovorila. Zdi se, da jih je molče sprejel.

Leta 1964 se je s ponovno aretacijo Jožeta Pučnika in z ukinitvijo Perspektiv zgodba o Smoletovi Antigoni in o uredništvu Perspektiv vsaj navzven končala. Na sestanku pri Stanetu Kavčiču v začetku tega leta, na katerem naj bi se člani uredništva Pučniku odrekli, Smoleta ni bilo, iz protesta se mu je skupaj z drugimi literati izognil, sam sem se ga udeležil, vendar bolj ali manj molče. Posledice so znane, Pučnik je spet romal v ječo. Smole je za nekaj časa, verjetno iz protesta proti oblasti, postal preprost delavec, točil je bencin na viški črpalki. Sam sem prav tako prihajal na Vič, vendar v precej prijetnejšem položaju gimnazijskega profesorja. Ker nisem bil šofer, se nisva srečevala. Poznejša srečanja, po letu 1970 in do njegove smrti, so bila naključna. Pisal je nove drame, mračnejše in bolj brezizhodne, nov uspeh je doživel s Krstom pri Savici leta 1969, vendar dvomim, da je bil z njim zadovoljen. Sam sem se še zmeraj pogosto vračal k pisanju o Antigoni, znanstveno in strokovno, med drugim s spremno besedo k izdaji v elitni zbirki Beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev, toda ne kaj več kot z rutinskim literarnozgodovinskim prispevkom, primernim za take izdaje. Nazadnje sem se moral vrniti k Antigoni na simpoziju ob dvajseti obletnici njenega nastanka. Tu se je rodilo vprašanje o tem, kaj pomeni dejstvo, da se v drami naslovna junakinja sploh ne pojavi in da torej vemo o njej samo tisto, kar nam povejo o njenem početju poleg Zbora zasmehovalci in zoprniki; in da celo njene misli spoznavamo samo skozi njihove razlage. To pa je morda stališče, ki omogoča nove zgodovinske, teoretske in gledališke razlage Antigone tudi in zlasti ob petdeseti obletnici prve uprizoritve.